Poitalijančevanje: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 10:
Poznejše fašistične oblasti so postopek italijanizacije še izpopolnile: imenovale so ga "obmejno čiščenje" ("bonifica di confine"). Slovenci (pa tudi Hrvati) so dobili uradni naziv "tujerodni" ("allogeni"), slovenščina (pa tudi hrvaščina) pa je bila skrajno nezaželena, oziroma je bila prepovedana uporaba teh jezikov v javnih uradih. Italijane je motilo že sámo poimenovanje Slovenci oziroma Hrvati, zato so uporabljali izraz "Slovani" (knjižno italijansko ''Slavi'', narečno in žaljivo ''Ščavi'').
Italijanizacija se je močno izrazila v potujčevanju slovenskih imen in priimkov. V prvi fazi potujčevanja osebnih imen in priimkov so zapis vseh priimkov prilagodili pravilom italijanskega pravopisa (npr: ''Antončič'' je postal ''Antoncich'').
Poleg jezikovno-kulturnega nasilja, pa je bilo proti Slovencem usmerjeno tudi tisto najbolj primitivno in brutalno fizično nasilje. Oblast je že od začetka tolerirala ali celo podpirala teroristične "skvadre" (italijansko ''squadra'' = ''moštvo''), iz katerih so se pozneje razvile fašistične tolpe razbijačev. Razbijaška akcija, ki je verjetno najbolj usodno vplivala na Slovence, je bil požig slovenskega [[Narodni dom, Trst|Narodnega doma v Trstu]] (Dom je bil v začetku 20. stoletja sedež številnih slovenskih organizacij in simbol slovenstva). Po tem se je nasilje samo še stopnjevalo. Skvadristi so ropali in požigali zadružna središča in trgovine ter pretepali in posiljevali neitalijansko prebivalstvo.
| |||