Poitalijančevanje: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 8:
V nasprotju s splošno razširjenim mnenjem se poitalijančevanje ni začelo šele v obdobju [[fašizem|fašizma]]. Na ozemlju, ki je bilo priključeno Italiji, se je raznarodovalna politika začela že takoj po koncu prve svetovne vojne. Predsednik italijanske vlade V. E. Orlando (sicer znan kot velik demokrat!) je že 24. novembra 1918 poslal v [[Trst]] telegram z navodili za represivne ukrepe proti Slovencem in Hrvatom. Že decembra 1918 so se začeli napadi na tržaškega [[škof]]a [[Andrej Karlin|Andreja Karlina]] - ker je bil Slovenec, so ga naslednje leto prisilili k odstopu.
Poznejše fašistične oblasti so postopek italijanizacije še izpopolnile: imenovale so ga "obmejno čiščenje" ("bonifica di confine"). Slovenci (pa tudi Hrvati) so dobili uradni naziv "tujerodni" ("allogeni"), slovenščina (pa tudi hrvaščina) pa je bila skrajno nezaželena, oziroma je bila prepovedana uporaba teh jezikov v javnih uradih. Italijane je motilo že sámo poimenovanje Slovenci oziroma Hrvati, zato so uporabljali izraz "Slovani" (knjižno italijansko ''Slavi'', narečno ''Ščavi'').
Italijanizacija se je močno izrazila v potujčevanju slovenskih imen in priimkov. V prvi fazi potujčevanja osebnih imen in priimkov so zapis vseh priimkov prilagodili pravilom italijanskega pravopisa (npr: ''Antončič'' je postal ''Antoncich''). v drugi fazi, ki se je začela 1926, so priimke tudi vsebinsko italijanizirali (npr. ''Antoncich'' je zdaj postal ''Antonelli''). Hkrati s tem je potekala tudi italijanizacija krajevnih imen (''glej članek:'' [[Italijanska imena slovenskih krajev]]).
| |||