Mežica: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
→Zunanje povezave: slog |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 17:
==Lega==
Prvotno naselje se je oblikovalo na suhih terasah prav tukaj ob tem potoku in ob cesti čez prelaz [[Reht]] v [[Podjuna|Podjuno]]. Na kraj ponosno z viška gleda gorovje [[Peca|Pece]], kraljestvo [[kralj Matjaž|kralja Matjaža]], ki je visoko kar 2126 m. Današnje naselje je na široko razprto in sega vse od [[Senčna vas|Senčne vasi]] na začetku Mežice, ter vse do [[Polena|Polene]], ki se potem že počasi nadaljuje proti [[Črna na Koroškem|Črni na Koroškem]]. Poleg sodijo še obširna pobočja vrhov, ki obkrožajo in sodijo pod Mežico.
==Zgodovina==
Prvi znani pisani vir, ki omenja Mežico, je darilna listina oglejskega patriarha [[Peregrina I.]] iz leta [[1154]], ko je dodelil kapelo-cerkvico sv Jakoba v Mežici samostanu v [[Dobrli vasi]]. V latinskem zapisu je navedena kot Mise. Ime so privzeli tudi poznejši pisarji fevdalnih gosposk in iz njega je nastala nemška oblika imena Mežica – Miess.
Okoliš Mežice je vse do zemljiške odveze leta [[1848]] pripadal gospostvu graščine v [[Pliberku]]. V 10. stoletju nastali [[Vojvodini koroški]] spada [[Podjuna]] z [[Mežiško dolino]] v podjunsko grofijo, katere del je tudi gospostvo Pliberk. Leta 1239 je imel v Pliberku svoj sedež vovberški grof [[Vilijem II. Ko je leta [[1322]] rod [[Vovbržanov]] izumrl, pride Pliberk v last grofov [[Pfannenberških]], kasneje pa [[Auffensteinov]]. Ti so morali l. [[1361]] vrniti gospostvo Pliberk deželnemu knezu in leta [[1368]] postane last [[Habsburžanov]]. Od njih so ga leta 1601 kupili [[grofje Thurni]].
Vse do ustanovitve fužin in razmaha svinčevega rudnika v 2. polovici 18. stoletja je Mežica, odmaknjena od tedanjih pomembnejših poti, majhna, zatišna vasica. Okoliš z le nekaj nad 50. kmetijami in bajtami je bil prešibak, da bi tu moglo nastati pomembnejše tržno naselje.
Glede farne pripadnosti je Mežica sprva podružnica prafare Šmihel pri Pliberku, nato pliberškega cerkvenega okrožja. Vmes se l.1498 omenja tudi vikariat, ki pa je nedvomno v času protestantizma propadel. Dovoljenjeza ustanovitev samostojne fare je izdano leta 1779. Prvotna cerkvica je bila dvakrat povečana. L.1840 so podrli in naslednje leto na istem mestu zgradili novo cerkveno stavbo.
Turški vpadi na Koroško se očitno tudi Mežice niso izognili. O tem priša legenda o grofu Štalekarju, ki da je, v zahvalo čudežni rešitvi iz obleganega gradu postavil cerkev sv. Lenarta na bližnjem Platu. Na tegobe in upanja tistih časov, bojnih spopadov s Turki, kmečkih uporov in drugih nadlog, spominja tudi legenda o Kralju Matjažu, ki s svojo vojsko spi v gori Peci in čaka, da bo vstal in odrešil slovensko ljudstvo. Konec 17. stoletja in v začetku 18. stoletja je na Koroškem razsajala huda kuga, ki tudi Mežici ni prizanesla. Nanjo spominja več znamenj in tudi križ nad nekdanjo votlinico na cesti proti črni, kjer se je kuga ustavila.
Ob ustanovitvi novega upravnega sistema v stari Avstro-Ogrski državi je l.1850 tudi v Mežici ustanovljena, skupaj z drugimi, občina. Prvi šolski pouk, nedeljska šola v župnišču, je osnovana l.1818. Prvo samostojno šolsko poslopje je zgrajeno leta 1877. V l.1926 zgrajenem novem, velikem šolskem poslopju, najde prostor, poleg osnovne šole še: istega leta ustanovljena meščanska šola, ki je v letih 1945 – 1955 poslovala kot nižja gimnazija. Od l.1942 do l.1990 deluje – s krajšimi prekinitvami – tudi poklicna rudarska šola. Pošta je v Mežici ustanovljena l.1875, orožniška postaja pa koncem 19. stoletja.
==Rudarstvo==
Vrstica 26 ⟶ 39:
==Turizem==
Turizem v Mežici se je razvijal neverjetno hitro in napredno. Gorovje Pece je že od nekdaj imelo poseben sloves po Kralju Matjažu in lepotah planine. Zato so leta [[1928]] na Peci tudi zgradili prvo planinsko kočo [[Dom na Peci]]. Leta [[1934]] pa so v Mežici zgradili letno kopališče, katero je bilo zelo obiskano tudi z gosti iz [[Hrvaška|Hrvaške]] in [[Vojvodina|Vojvodine]]. Nato so mežiški smučarji leta [[1948]]/[[1949]] zgradili celo smučarsko vlečnico, ki je bila tedaj poleg [[Kranjska gora|kranjskogorske]] edina v državi. Nakar pa je na podlagi močnega turizma bila leta [[1967]] v Mežici zgrajena še smučarska sedežnica Štalekar in hotel Peca. Tako se je torej turizem močno razvijal vse do dne, ko je začelo vse počasi ugašati. Danes turizem v Mežici ne blesti več, pač pa nazaduje.
==Znani Mežičarji==
[[Mirko Lipužič]] (1912 - 1993): arhitekt, scenograf umetniških filmov
[[Gustav Gnamuš]] (1941): akademski slikar
[[Herman Vogel]] (1941 - 1989): pesnik, prevajalec, urednik
[[Herman Rigelnik]] (1942): gospodarstvenik in politik
[[Lojze Logar]] (1944): akademski slikar
[[Maks Strmčnik]] (1948): organist, skladatelj
[[Štefan Marflak]] (1951): akademski slikar
[[Irena Grafenauer]] (1957): mednarodno priznana flavtistka
== Zunanje povezave ==
| |||