Filmska glasba: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m iw |
|||
Vrstica 9:
Filmska glasba se je razvila v posebno [[glasbena zvrst|glasbeno zvrst]]. Filmske partiture so samostojna [[glasbena kompozicija|glasbena dela]] in nekatere med njimi so prav v konici razvoja sodobne glasbe. Mojstri kot so [[John Williams]], [[Maurice Jarre]], [[John Barry]], [[Carl Davis]], [[Mikis Theodorakis]], [[Michel Legrand]], [[Nino Rota]], [[Riz Ortolani]], [[Ennio Morricone]], [[Henry Mancini]], [[Andrew Lloyd Webber]], [[Vangelis]] in [[Philipp Glass]] so se prebili v prvo vrsto ustvarjalcev filmske glasbe. S filmskimi izdelki so svojo kariero dopolnjevali prvorazredni [[pop]] zvezdniki od [[Elvis Presley|Elvisa Presleya]] do [[The Beatles|Beatlov]], [[Pink Floyd|Pink Floydov]] in [[Madonna|Madonne]].
Glasba v ''filmskem delu'' odmerja ritem dogajanja, določa občutek za prostor, podčrtuje dramatičnost situacij, predvsem pa vpliva na čustva gledalcev in poslušalcev. Pomen latinske besede ''e-motio'' ponuja razlago čustvovanja kot premikov v [[duševnost]]i, ki so posledica zaradi zunanjega dražljaja porušenega duševnega ravnovesja. Ko subjekt iz porušenega ravnovesja izvirajoče duševne napetosti ne more izravnati s takojšnjo akcijo, nastopi odloženo izravnavanje te napetosti, ki mu pravimo [[čustvo]]. Osnovni vzorec glasbe je prav igra [[melodija|melodičnih]], [[harmonija|harmonskih]], [[ritem|ritmičnih]], [[glasbena dinamika|dinamičnih]] in barvnih napetosti ter njihovih umetelno zadrževanih razrešitev. Ta strukturna enakost omogoča glasbi, da brez posrednikov spregovori človekovim čustvom. Glasbo najpogosteje dojemamo kot govorico čustev.
|