Godfrej Bouillonski: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 32:
==Jeruzalemsko kraljestvo==
Zaradi sporov, ki so bili posledica [[Tankred Galilejski|Tankredove]] prisvojitve [[Betlehem]]a, je Godfrej zavrnil vladarski naslov "kralj", ker ni hotel biti kralj v mestu, v katerem je umrl Kristus. Natančna narava in pomen njegovega vladarskega naslova je še vedno nekoliko sporna. Čeprav se na spločno trdi, da je vzel naslov ''Advocatus Sancti Sepulchri'', se pravi "branilec Svetega groba", se je naziv uporabljal samo v uradnih listinah, ki jih ni napisal on. Namesto tega naslova je uporabljal bolj nejasen naslov ''Princeps'' ali preprosto ''dux'', ker je bil vojvoda [[Lorena|Spodnje Lorene]]. Kronist križarskega pohoda Robert Menih je edini, ki trdi, da je Godfrej uporabljal naslov kralj.
Med svojim kratkim vladanjem je moral Godfrej braniti novo Jeruzalemsko kraljestvo pred [[Fatimidi]] iz [[Egipt]]a. Fatimide je porazil avgusta [[1099]] v [[Bitka pri Askalonu|bitki pri Askalonu]]. Soočal se je tudi z odporom jeruzalemskega [[patriarh]]a [[Dagobert iz Pise|Dagoberta iz Pise]], ki je bil Tankredov zaveznik. Čeprav so križarji že skoraj osvojili Askalon, je Godfrej preprečil, da bi si mesto prisvojil Rajmond St.Gilleski in mesto je ostalo še nekaj let v muslimanskih rokah.
Leta [[1100]] je bil Godfrej prešibek, da bi lahko razširil ozemlje Jeruzalemskega kraljestva. S svojimi zmagami leta [[1099]] in vojaškimi pohodi leta [[1100]] je kljub temu prisilil Akko, Askalon, Arsuf, Jaffo in Cezarejo, da so mu plačevali davke. Medtem so spori z Dagobertom še trajali, vendar je vsebino sporov težko odkriti. Dagobert je verjetno poskušal vrniti Jeruzalem pod papeževo oblast, vendar njegove namere niso povsem jasne. O sporih še največ pove [[Viljem iz Tira]], pa še pri njem naletimo na težave. Viljem je edini, ki pravi, da je Dagobert hotel prisiliti Godfreja, da papežu odstopi Jeruzalem in Jaffo, drugi kronisti, na primer [[Albert iz Aachna]] in Ralf iz Caena, pa namigujejo, da sta tako Dagobert kot njegov zaveznik Tankred Godfreju prisegla, da bosta za njegovega naslednika priznala samo enega od njegovih bratov ali enega od njegovih krvnih sorodnikov. Ne glede na to, kakšne načrte je imel Dagobert, se je vsebina prisege izpolnila. Ko je Godfrej umrl, je bil Dagobert v Haifi in ni mogel preprečiti, da ne bi [[25. december|25. decembra]] [[1100]] za novega kralja okronali Godfrejevaga brata [[Baldvin I. Jeruzalemski|Baldvina]].
==Smrt==
''"Med obleganjem Akke je Godfreja, vladarja Jeruzalema, zadela puščica in ga ubila"'', ja zapisal [[Arabci|arabski]] [[kronika|kronist]] Ibn al-Qualanisi. Krščanski kronisti tega ne omenjajo. Namesto tega [[Albert iz Aachna]] in Ekkehard Aurski poročata, da je Godfrej [[junij]]a [[1100]] v Cezareji zbolel in umrl. Kasneje so bili prepričani, da ga je zastrupil cezarejski [[emir]], verjetno pa je šlo samo za govorice. Viljem iz Tira tega ne omenja. Govorilo se je tudi, da je pojedel zastrupljeno jabolko.
Umrl je v Jeruzalemu, potem ko je dolgo trpel zaradi bolezni.
==Godfrej v leposlovju in legendah==
Viljem iz Tira, kronist iz poznega [[12. stoletje|12. stoletja]], je o Godfreju napisal: "''Bil je visoke rasti, ne zelo, vendar je bil še vedno višji od povprečnega moža. Bil je neizmerno močan, z močno grajenimi udi in krepkimi prsmi. Njegov izgled je bil prijeten, njegova brada in lasje pa srednje svetl''i".
Godfrej je bil prvi jeruzalemski vladar, zato je njegov lik v kasnejših zgodbah močno idealiziran. Opisan je kot vodja križarskih pohodov, jeruzalemski kralj in zakonodajalec, ki je ustanovil jeruzalemsko sodišče. Bil je eden od idealnih vitezov, znanih kot Devet krepostnih. V resnici je bil samo eden od vodij križarskega pohoda, med katerimi so bili tudi [[Rajmond IV. Touluški]], [[Bohemond I. Antioški|Bohemond Tarantski]], [[Robert Flandrijski]], [[Štefan Bloiški]] in Baldvin Bouillonjski. Med njimi je bil tudi papeški legat [[Ademar iz Puya]], Godfrejem mlajši brat [[Baldvin I. Jeruzalemski]], ki je bil njegov naslednik in prvi naslovni kralj Jeruzalemskega kraljestva, porotna sodišča pa so bila rezultat postopnega razvoja.
Godfrejevo vlogo v križarskem pohodu sta, med drugimi, opisala [[Albert iz Aachna]], anonimni avtor [[''Gesta Francorum|Geste Francorum'']] in Rajmond Aguilerski. V leposlovju je bil Godfrej junak številnih ''chansons de geste'' v ciklu "Križarski pohod". Ciklus je njegove naslednike povezal v legendo o ''Labodjem vitezu'', ki je danes najbolj znana kot osnovna pripoved [[Wagner]]jeve [[Opera|opere]] Lohengrin.
[[Viljem iz Tira]], ki je živel v [[12. stoletje|12. stoletju]], ko je bil Godfrej že legenda, je bil prepričan, da je bil Godfrej izjemno močan. V [[Kilikija|Kilikiji]] naj bi se v rokoborbi spopadel celo z medvedom in ga premagal. V drugi zgodbi je z enim zamahom z mečem obglavil [[kamela|kamelo]].
[[Torquato Tasso]] je iz Godfreja naredil junaka v pesnitvi ''Gerusalemme Liberata'' (Osvobojeni Jeruzalem).
[[Dante]] ga je v svoji [[Božanska komedija|Božanski komediji]] skupaj z drugimi "bojevniki za vero" postavil v Marsova nebesa.
V [[Händl]]ovi prvi operi ''Rinaldo'' ([[1711]]) je Godfrej prikazan kot Goffredo.
[[24. avgust]]a [[1848]] so sredi Kraljevega trga v [[Bruselj|Bruslju]] ([[Belgija]]) postavili spomenik Godfreja Bouillonskega na konju. Kip je izdelal Eugène Simonis.
Godfrej je igral ključno vlogo v psevdozgodovinskih teorijah v knigah ''Sveta kri in sveti gral'' in ''Da Vincijeva šifra''.
Leta [[2005]] je v valonski inačici seznama največjih Belgijcev (De Grootste Belg) zasedel 17. mesto.
Godfrej igra zudi ključno vlogo v knjigi ''Železna sulica'' Stephena Lawheada.
==Viri==
* V članku so deli teksta iz 11. izdaje Encyclopædie Britannice, ki je v javni lasti
Vrstica 42 ⟶ 75:
* Holböck, Ferdinand, prevod v angleščinoMichael J. Miller (2002). Married Saints and Blesseds, Ignatius Press, 147. ISBN 0898708435.
[[Kategorija:Rojeni leta 1060]]
[[Kategorija:Umrli leta 1100]]
| |||