Avgust Žigon: Razlika med redakcijama

Gimnazijo je obiskoval v [[Gorica|Gorici]] v letih od [[1890]] do [[1897]]. Na [[Dunaj|Dunaju]] je najprej študiral [[pravo|pravo]], nato pa [[umetnostna zgodovina|umetnostno zgodovino]], [[filozofija|filozofijo]], [[klasična filologija|klasično filologijo]] in [[slavistika|slavistiko]] v [[Gradec|Gradcu]]. Od [[1903]] do [[1905]] je kot [[suplent]] učil [[slovenščina|slovenščino]], [[latinščina|latinščino]] in [[nemščina|nemščino]] na [[gimnazija Kranj|gimnaziji v Kranju]] in v Gorici ter na učiteljišču v [[Ljubljana|Ljubljani]]. Nato je nadaljeval študij umetnostne zgodovine in [[slovenska književnost|slovenske književnosti]], delal na umetnostnozgodovinskem [[inštitut| inštitutu]] v Gradcu in tam leta [[1909]] doktoriral z razpravo o [[slikarstvo|slikarstvu]] [[Leonardo da Vinci|Leonarda da Vincija]]. Po opustitvi dela na inštitutu se je leta [[1910]] zaposlil v ljubljanski [[Licejska knjižnica|Licejski knjižnici]] (danes [[NUK]]), po smrti [[Luka Pintar|Luka Pintarja]] (1915) je prevzel ravnateljske posle in bil imenovan za ravnatelja takratne [[državna študijska knjižnica|Državne študijske knjižnice]]. Njegov način vodenja knjižnice je zbujal kritike, zato je bil leta [[1925]] prisilno upokojen. Odtlej je živel v Ljubljani in nadaljeval svoje študije, v začetku [[druga svetovna vojna|druge svetovne vojne]] pa je padel kot naključna žrtev italijanske okupacijske [[patrulja|patrulje]].

Njegov znanstveni opus sestavljajo [[kritična izdaja|kritične izdaje]] literarnih tekstov, biografski, bibliografski in zgodovinsko-faktografski članki ter problemske razprave o literarnoteoretičnih in estetskih vprašanjih. Že med študijem je začel raziskovati [[France Prešeren|Prešernovo]] pesniško delo in življenje, zvezo z [[Matija Čop|Matijem Čopom]] ter literarno- in kulturnozgodovinsko problematiko njegove dobe. Odkrival, objavljal in komentiral je pomembno gradivo: Prešernov zapuščinski akt, popis [[Matija Čop|Čopove]] [[knjižnica|biblioteke]] in dokumente o [[cenzura|cenzuri]] [[kranjska čbelica|''Kranjske čbelice'']], prispeval je biografske članke o [[France Prešeren|Prešernu]] in [[Fran Levstik|Franu Levstiku]], pripravljal pa je tudi izdajo Levstikovih del, a je ni dokončal. ''Prešernova čitanka'' in monografija ''France Prešeren – poet in umetnik'' {{Cobiss|ID=4222979}} sta bili natisnjeni že med leti [[1913]] in [[1915]], vendar sta zaradi [[vojna|vojnih]] razmer in Žigonovih ustvarjalnih težav izšli z letnicama [[1922]] in [[1925]].

Uveljavil se je predvsem kot glavni predstavnik teorije o matematični arhitektoniki v poeziji, ki jo je razvijal od leta [[1905]] v več revijalnih objavah in jo dopolnil ob izbranih primerih iz [[France Prešeren|Prešernove]] [[poezija|poezije]]. Arhitektonska teorija izhaja iz prepričanja, da je [[umetnina]] zgrajena okrog idejno-vsebinskega središča po načelih [[simetrija|simetrije]] in pravilnega sorazmerja sestavnih delov, kar je mogoče dognati s formalno [[analiza|analizo]] in izraziti s številčnimi shemami: v takšni zgradbi se združujejo ideali [[antična umetnost|antične]] in novejše [[evropska umetnost|evropske]], zlasti [[romantična umetnost|romantične umetnosti]].