Widmanstättenov vzorec: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Glej tudi
Nusha (pogovor | prispevki)
m dopolnitev
Vrstica 5:
Pri ohlajanju starševskega telesa meteorita se je nikelj izločal v obliki trakov. Kristalna struktura postane vidna, če meteorit prerežemo. Potem moramo prerezano površino polirati in jedkati s kislino. Ker je taenit, ki tudi sestavlja oktaedrite, bolj odporen na kisline, se pojavijo na površini vzorec trakov oziroma črt. Nikeljevi [[kristal|kristali]] zrastejo v dolžino nekaj [[centimeter|centimetrov]] samo, če se [[taljenje|staljeni]] nikelj ohlaja izredno počasi (več kot nekaj milijonov let), nam prisotnost Widmanstätenovega vzorca na obrusku meteorita pove, če snov izhaja iz meteorita (in nima zemeljskega izvora). <br>
 
Odkril jih je [[G. Thomson]] (1760 – 1806), ko je poskušal z [[dušikova kislina|dušikovo kislino]] leta [[1804]] očistiti [[meteorit]] iz [[Krasnojarsk (meteorit)|Krasnojarska]]. Pri tem je opazil na površini nenavadno oblikovane vzorce. Pozneje so te vzorce oziroma strukturo imenovali Widmanstätenovi vzorci. Verjetno so jih imenovali po Widmanstättenu zato, ker je Thomson zelo zgodaj umrl, manjkalo pa je tudi pisnih dokazov o odkritju v [[angleščina|angleščini]] (prva objava je bila v [[francoščina|francoščini]], pozneje pa še v [[italijanščina|italijanščini]]).
Postopek izdelave vzorcev in seveda tudi vzorce, je neodvisno od Thomsona odkril [[Avstrijci|avstrijski]] znanstvenik [[Count Alois von Beckh Widmanstätten]] (1753 – 1849) v letu [[1808]]. Po njem se tudi imenujejo. Nekateri pa celo predlagajo, da bi jih imenovali ''Thomsonova struktura''.
 
 
==Glej tudi==