Starovzhodnoslovanščina: Razlika med redakcijama

Že v [[11. stoletje|11. stoletju]] cerkvenoslovanščina ni bila le verski jezik in je začela vstopati tudi na druga kulturna področja. Nekatera, po vsebini svetovna dela bizantinske kulture so prevedli iz [[grščina|grščine]] v cerkvenoslovanščino. Na primer ''Aleksandrida'', ''Zgodovina judovske vojne'' Josipa Flavija in druga. V [[Rusija|Rusiji]] so se tako v relativno kratkem času začeli razvijati mnoge zvrsti bizantinske [[književnost]]i in [[znanost]]i: bogoslužna besedila, [[življenjepis]]i, [[apokrif]]i, [[kronika|kronike]], [[zgodovina|zgodovinska]] in [[naravoslovje|naravoslovna]] besedila in drugo. V [[Kijevska Rusija|Kijevski Rusiji]] so nastajala tudi izvirna književna dela. Njihov jezik kaže na združitev cerkvenoslovanščine z vzhodnoslovanskimi elementi in se je od dela do dela razlikoval (npr. ''Pesem o pohodu Igorjevem'' (''Слово о Игоревом походу''), ''Beseda o zakonu in blagostanju'' (''Слово о закону и благодати''), dela [[Vladimir Monomah|Vladimirja Monomaha]] idr.). V besedilih upravno-pravne narave (npr. ''Ruska pravica'' (''Русская правда'')) je bilo elementov cerkvenoslovanščine manj. Velika notranja jezikovna razdvojenost je značilna za letopise, ker so obsegali elemente raznih žanrov.

 

 

Staroruščino so povsod pisali v [[cirilica|cirilici]]. Književnih zapisov v [[glagolica|glagolici]] na področju Kijevske Rusije niso našli. Sicer pa so se ohranili nekateri ostanki stenskih zapisov, ki so vsebovali glagolico, kot je na primer Sofijski sabor Velikega Novgoroda.