Cukrarna: Razlika med redakcijama

Sledilo je obdobje relativne stabilnosti. V letih [[1841]] do [[1849]] so lastniki pritegnili v vodstvo še tržaško podjetje Brentano & Comp.. To je pomenilo večji impulz v proizvodnji rafinerije. Z novim parnim kotlom so zmogljivost še povečali. Nadaljna leta pomenijo obdobje največjega razcveta ljubljanske sladkorne industrije. Poslopje so dvignili za dve nadstropji, kar se datira v štirideseta leta . V juniju [[1852]] je sledila prošnja družbe za povišanje skladišča. Naslednjega leta so na podstrešju uredili dve večji sobi. Daleč najpomembnejše dejanje pa je bilo podaljšanje tovarniškega poslopja. Ta prizidek so začeli graditi leta [[1854]]. Leta [[1856]] je bil postavljen nov vhod na dvorišče ob stanovanjskem delu, ki ni več ohranjen. Leta [[1851]] in [[1856]] so zgradili dve novi peči za spodij (kostno oglje). Od prizidkov, je pomembna še razširitev spodijske tovarne. V teh poslednjih letih je proizvodnja sladkorja močno narastla, tudi na račun izpopolnitve tovarniških naprav in dveh novih [[parni kotel|parnih kotlov]]. V letih [[1853]] do 1856 je rafinerija imela 200 do 225 delavcev. Sladkor in sirup je prodajala tudi na Ogrsko in v balkanske države. Tovarna je dosegla ogromne dobičke in se je povzpela na prvo mesto med rafinerijami v monarhiji. Leta 1855 je bila proizvodnja cukrarne največja saj je znašala 111.512 stotov, vrednost proizvodnje pa je znašala 3,934.978 gold.. Kot kurivo je tovarna porabila letno 15.000 stotov šote in 92.000 stotov premoga iz premogovnika v Zagorju.

 

 

 

Večinoma rafinerija domačega delavstva ni zaposlovala, posredno pa je dajala zaslužek številnim domačinom, ki so se ukvarjali s povezanimi posli. Cukrarna je edinstven spomenik kapitalističnega veleobrata iz prve polovice 19. stoletja. Stavba po velikosti ni imela tekmeca na ozemlju današnje Slovenije. Zgodnja uvedba parnega stroja priča tudi o modernosti proizvodnega postopka. Avtor tega stavbnega kompleksa naj bi bil tržaški stavbenik [[Matej Petrsch]].