Cukrarna

Cukrarna, stavba na Poljanskem nasipu v Ljubljani spada med najpomembnejše industrijske objekte v prvi polovici 19. stoletja na Slovenskem.

Leta 1828 sta prosila Rossmann & Pelican, borzna veletrgovca v Trstu, za podelitev deželnega tovarniškega dovoljenja za sladkorno rafinerijo. Sprva je bil za tovarniško poslopje namenjen grad Črnelo poleg Doba pri Domžalah, katerega lastnik je bil Josip Pelican. Kasneje sta se trgovca odločila da bosta tovarno postavila v Ljubljani, glavni razlog za to pa je bila bližina carinarnice in so zaradi tega odpadli nepotrebni dvojni stroški ob prevozu blaga na glavni carinski urad. Dovoljenje za tovarno sta dobila 20. julija 1828. Družabniki so izbrali prostor za objekt v poljanskem predmestju.

Kupoprodajna pogodba je bila v zemljiško knjigo vpisana šele 21. februarja 1832. Tovarna pa je kljub poznem vpisu obratovala že od 27. decembra 1828. Na ta dan je bilo izvršeno poskusno varjenje. Z 22 delavci in enim varilnim kotlom pa je še močno zaostajala za kasnejšim obsegom in za prvo rafinerijo v Blatni vasi.V toku razvoja sladkorne rafinerije je prišlo do pogostih sprememb v lastništvu in se je tako tudi naziv tovarne spreminjal. Ta je večinoma vseboval ime enega ali več lastnikov. Leta 1831 je bil kapital sladkorne rafinerije zvišan, tudi zgradbe so bile povečane, rafinerija pa je od takrat naprej delovala s tremi kotli. Število zaposlenih se je povečalo na 45. Leta 1835 so vanjo postavili prvi parni stroj na ozemlju današnje Slovenije. Parni stroj je služil za pogon vodne črpalke in dviganje materiala v višje nastropje tovarniške zgradbe. Leta 1837 so lastniki zašli v težave, iz katerih so se rešili z delno prodajo podjetja največjemu upniku, dunajski banki Arnstein & Eskeles.

Sledilo je obdobje relativne stabilnosti. V letih 1841 do 1849 so lastniki pritegnili v vodstvo še tržaško podjetje Brentano & Comp.. To je pomenilo večji impulz v proizvodnji rafinerije. Z novim parnim kotlom so zmogljivost še povečali. Nadaljna leta pomenijo obdobje največjega razcveta ljubljanske sladkorne industrije. Poslopje so dvignili za dve nadstropji, kar se datira v štirideseta leta . V juniju 1852 je sledila prošnja družbe za povišanje skladišča. Naslednjega leta so na podstrešju uredili dve večji sobi. Daleč najpomembnejše dejanje pa je bilo podaljšanje tovarniškega poslopja. Ta prizidek so začeli graditi leta 1854. Leta 1856 je bil postavljen nov vhod na dvorišče ob stanovanjskem delu, ki ni več ohranjen. Leta 1851 in 1856 so zgradili dve novi peči za spodij (kostno oglje). Od prizidkov, je pomembna še razširitev spodijske tovarne. V teh poslednjih letih je proizvodnja sladkorja močno narastla, tudi na račun izpopolnitve tovarniških naprav in dveh novih parnih kotlov. V letih 1853 do 1856 je rafinerija imela 200 do 225 delavcev. Sladkor in sirup je prodajala tudi na Ogrsko in v balkanske države. Tovarna je dosegla ogromne dobičke in se je povzpela na prvo mesto med rafinerijami v monarhiji. Leta 1855 je bila proizvodnja cukrarne največja saj je znašala 111.512 stotov, vrednost proizvodnje pa je znašala 3,934.978 gold.. Kot kurivo je tovarna porabila letno 15.000 stotov šote in 92.000 stotov premoga iz premogovnika v Zagorju.

25. avgusta 1858 pa je nepazljivost nekega delavca povzročila požar, ki je uničil tovarno, skladišče, opremo in večino zaloge sladkorja.Vse drugo, razen drvarnice in hleva je pogorelo. Tovarna je izgubila tudi visoke dimnike, ki so ji dajali značaj industrijskega objekta. Do srede decembra so tovarniško poslopje že delno prekrili, želeli so urediti še notranjost in nadaljevati z gradnjo. Ponovnega obratovanja pa ni bilo več. Za zaton ljubljanske je rafinerije kriva tudi čedalje hujša konkurenca pridelovalcev sladkorja iz sladkorne pese. Po tem so vsi objekti tovarne, po neuspeli dražbi, prišli v last avstrijske nacionalne banke, od katere je cukrarno leta 1863 kupil zagrebški veletrgovec Gvido Pongratz. Od leta 1864 do 1866 je ta dobro zaslužil z oddajo celotnega poslopja rekrutom. Okoli 1870 se je v cukrarni nastanila državna tobačna tovarna, ki je bila tu do leta 1872, ko je poslopje v začetku januarja ponovno gorelo

Leta 1873 je bilo poslopje namenjeno kasarni, kar je cukrarna ostala do padca monarhije. Tu sta mlada umrla Dragotin Kette (1899) in Josip Murn Aleksandrov (1901). Dragotin Kette se je na vojaških vajah hudo prehladil zato so ga poslali v tržaško vojaško bolnišnico, kjer so ugotovili, da zaradi bolezni ni več sposoben za vojaško službo. Zatekel se je v staro cukrarno v Ljubljani, h gospodinji Polonici Kalan in prijatelju Josipu Murnu, ki ga je Kalanova vzela k sebi, ko je dopolnil štiri leta. Lastništvo je nato prešlo na podjetje pletenin in tkanin. Med drugo svetovno vojno so kleti služila za zaklonišča. 

Večinoma rafinerija domačega delavstva ni zaposlovala, posredno pa je dajala zaslužek številnim domačinom, ki so se ukvarjali s povezanimi posli. Cukrarna je edinstven spomenik kapitalističnega veleobrata iz prve polovice 19. stoletja. Stavba po velikosti ni imela tekmeca na ozemlju današnje Slovenije. Zgodnja uvedba parnega stroja priča tudi o modernosti proizvodnega postopka. Avtor tega stavbnega kompleksa naj bi bil tržaški stavbenik Matej Petrsch.

Literatura

D. Prelovšek, Ljubljanska cukrarna, Kronika 20, 1972, 17-26 V. Valenčič, Sladkorna industrija v Ljubljani, Ljubljana 1957 J. Mušič, Dragotin Kette, Ljubljana 1993 V. Osolnik, Josip Murn Aleksandrov, Ljubljana 1980