Gregorij Rožman: razlika med redakcijama

Brez spremembe velikosti ,  pred 13 leti
m
pp
m (dp)
m (pp)
'''Gregorij Rožman''' [gregórij róžman], [[Nadškofija Ljubljana|ljubljanski]] [[škof]], * [[1883]], [[Dolinčice]], [[Avstrijska Koroška]], † [[16. november]] [[1959]], [[Cleveland, Ohio|Cleveland]], [[Ohio]], [[Združene države Amerike]].
 
Po gimnaziji in študiju [[teologija|teologije]] v [[Celovec|Celovcu]] je bil [[1907]] posvečen v duhovnika; [[1912]] je doktoriral na [[Dunaj]]u. [[1914]]–[[1919]] je bil v Celovcu [[prefekt]] v malem semenišču in predavatelj [[kanonsko pravo|kanonskega prava]]; isti predmet je predaval 1919–[[1929]] na [[Teološka fakulteta v Ljubljani|Teološki fakulteti v Ljubljani]]. Objavljal je med drugim v ''[[Čas]]u'' in v ''[[Bogoslovni vestnik|Bogoslovnem vestniku]]''. Leta 1929 je postal [[koadjutor]] škofa [[Anton Bonaventura Jeglič|A. B. Jegliča]], nato njegov [[generalni vikar]]; [[1930]] ga je nasledil kot ljubljanski škof. Do imenovanja za pomožnega škofa se je ob profesuri in s tem povezanim znanstvenim in publicističnim delom ukvarjal kot organizator katoliške mladine, zlasti kot duhovni vodja [[Orel (organizacija)|Orla]]. Kot škof je v Ljubljani organiziral [[II. evharistični kongres za Jugoslavijo]] ([[1935]]) in [[VI. mednarodni kongres Kristusa Kralja]] ([[1939]]); [[1940]] je vodil škofijsko [[sinoda|sinodo]] ter izdal ''[[Zakonik ljubljanske škofije]]'' in ''[[Pastoralne inštrukcije za ljubljansko škofijo]]''. Ena temeljnih sestavin Rožmanovega škofovanja je bil odločen ideološki boj proti [[komunizem|komunizmu]]. Poživitev verskega življenja in aktivnejšo vlogo katolištva v vsakdanjem življenju [[Slovenci|Slovencev]] je pričakoval od [[KA|Katoliške akcije]], ki se je prav v času njegovega škofovanja preuredila po italijanskem vzoru. Zdi se, da je bil med njenimi organizacijami bolj naklonjen [[Mladci Kristusa Kraljakralja|Mladcem Kristusa Kraljakralja]] kot akademskemu klubu [[Straža]].
 
Ideološki protikomunizem je usodno zaznamoval tudi njegovo zadržanje med [[druga svetovna vojna|2. svetovno vojno]] in njegov odnos do okupatorja, ki pa še vedno ni povsem raziskan. [[Italijani]] so po okupaciji duhovnike pustili na [[župnija|župnijah]], Slovencem obljubili kulturno avtonomijo in na Rožmanovo posredovanje dovolili slovenskim izgnancem z nemškega zasedbenega ozemlja naselitev v [[Ljubjanska pokrajina|Ljubljanski pokrajini]], zato je Rožman [[20. april]]a [[1941]] visokemu komisarju [[Emilio Grazioli|Emiliu Grazioliju]] izrazil lojalnost. Zaradi vedno hujših groženj italijanskih vojaških oblasti Slovencem se je [[12. september|12. septembra]] [[1942]] posvetoval s predstavniki političnih strank. V spomenici Grazioliju [[26. september|26. septembra]] [[1942]] je med drugim opozoril Italijane, da ne spoštujejo Slovencem obljubljene avtonomije. Pri nastajanju protikomunističnih enot ni sodeloval, si je pa zelo prizadeval, da bi imele vse te oborožene enote [[kurat]]e. Rožmanov odnos do nemških okupacijskih oblasti in do [[slovensko domobranstvo|slovenskih domobrancev]] je zaenkrat slabo pojasnjen, najbolj sporna pa je njegova prisotnost pred [[domobranci|domobransko]] prisego [[20. april 1944|20. aprila 1944]] na [[Bežigrad|bežigrajskem]] stadionu. Stike z [[OF]] in njena opozorila je Rožman zavračal.