Celeja: Razlika med redakcijama

Mesto je bilo križišče važnih cest, ki so se tukaj stekale z vseh strani. Iz [[Emona|Emone]] je peljala cesta preko [[Trojane|Trojan]] - ''Atrans'' in [[Savinjska dolina|Savinjske doline]]; proti jugu je šla pot po soteski [[Savinja|Savinje]] proti [[Rimske Toplice|Rimskim Toplicam]] in čez [[Sava|Savo]] v [[Neviodunum]] ( Drnovo pri Krškem ). Skrb za ceste in njihovo vzdrževanje potrjujejo številni ob njih najdeni miljniki. Bogato najdišče the sta bili [[Škofja vas]] pri [[Celje|Celju]] in [[Ivenca]]. Tudi v samem mestu sta bila najdena dva miljnika. Največjo skrb so cestam posvečali za časa vladarjev Trajana[[Trajan]]a, Hadrijana[[Hadrijan]]a, [[Antonina PijaPij]]a, [[Mark Avrelij|Marka Avrelija]] in [[Septimija SeveraSever]]a, torej v [[2. stoletje|2.]] in [[3. ststoletje|3. stol.]]. V samem mestu so bile poleg naštetih cest, ki so se križale v njem, tudi tlakovane ulice, pod katerimi je bilo bogato omrežje odtočnih kanalov, ki so delno še danes v rabi.

V 2. ststoletju je mesto doseglo največji obseg in razcvet. Njegove približne meje: na južni strani je šla meja po obronkih [[Miklavški hrib|Miklavškega hriba]], kjer je stalo še danes vidno [[Heraklejevo svetišče]], na vzhodni je potekala ob [[Voglajna|Voglajni]], na zahodni je šla ob Gregorčičevi ulici na severu pa je mesto segalo do današnje Aškerčeve ulice, od koder izvira tudi največ napisnih kamnov.

Etnični sestav prebivalstva je bil precej pester. Zelo veliko je bilo [[Kelt|Keltov]], ki pa se so ob rimski okupaciji asimilirali z Rimljani, a pri tem ohranili svoje etnične prvine. Številčno so bili Kelti zdaleč močnejši, saj se je Rimljanov preselilo k nam le malo. Sodeč po materialnih virih je bilo sožitje med njimi in Rimljani dokaj dobro. To potrjujejo medsebojne poroke in pomembne službe, ki so jih Kelti zasedali v rimski upravi in javnem življenju.

Na čelu rimske uprave mesta sta bila '''duo viri iure dicundo''', pomagala pa sta dva '''edila'''. Vsi štirje so imeli v pomembnejših zadevah le izvršilno oblast in so delali po navodilih mestnega sveta - '''ordo decurionum'''. Člani mestnega sveta so se imenovali '''decuriones''' in so opravljali to službo do smrti. V mestni svet so lahko prišli le pripadniki premožnejšega patricijskega sloja in je članstvo v njem kmalu postalo dedno. V mestu so živeli tudi priseljenci ( '''cives'''; '''incolae '''), nekateri celo iz [[Sirija|Sirije]], [[Grčija|Grčije]] in [[Afrika|Afrike]], in seveda še sužnji, ki so bili popolnoma brezpravni, čeprav so opravljali večino del in je bila blaginja odvisna prav od njihovega dela. Če se je suženj posebno odlikoval, ga je gospodar osvobodil. Postal je osvobojenec ('''libertinus'''), s čimer se je njegov socialni položaj bistveno izboljšal. Sužnji niso bili zasebni, imelo jih je tudi mesto.

V Celeji je delovalo večje število obrtnikov[[obrtnik]]ov. Zelo razvite so bile lončarska[[lončar]]ska, [[kovač|kovaška]], zidarska[[zidar]]ska, še prav posebno pa klesarska[[klesar]]ska obrt. Kamnoseki[[Kamnosek]]i so opravljali vsa klesarska dela za potrebo mesta in okolice. Sodeč po dosedanjih najdbah so bile vse delavnice na današnjem Bregu. V zvezi z obrtniškimi združenji je zanimiva njihovemu božanstvu Vulkanu posvečena napisna plošča. Podobna plošča je bila posvečena Merkurju, varuhu trgovcev.

Poleg božanstev, ki so jih prinesli k nam Rimljani, so ostala v časti tudi stara, od Keltov podedovana božanstva. [[Epona]] je bila boginja konj, častili so sveto [[Noreja|Norejo]] ( Noreia Sancta ) in sveto oz. božansko Celejo ( Celeia Sancta ). Štirje v Celju najdeni reliefi, ki predstavljajo rogatega vodnega boga Aheloja[[Aheloj]]a, so verjetno v zvezi s čaščenjem reke Savinje, ki je prebivalcem povzročala zaradi poplavljanja nemalo skrbi.

Številnim božanstvom se je ob koncu 2. st. pridružil še sončni, odrešujoči in nepremagljivi bog [[Mitra]] - nepremagljiv kot sonce samo, katerega čaščenje je prodrlo k nam z vzhoda. Največ častilcev je bilo med vojaki, ki so ta kult najbolj razširjali. Svetišča v Celju niso odkrili, vendar pričata dva napisa o njegovem čaščenju tudi v tem mestu.

Istočasno z Mitrovim kultom je prodiralo k nam krščanstvo. Vendar ni v Celju nobenih tvarnih dokazov zanj pred [[Konstantinom Velikim]] ( [[313]] - [[337]] ), ki je Celeio okoli leta [[320]] pripojil Ogleju.