Pogovor:Slogaštvo: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
lanski dolgovi |
mBrez povzetka urejanja |
||
Vrstica 4:
'''Slogaštvo''' je politično sodelovanje staroslovencev in mladoslovencev v skupni [[narod|narodni]] stranki, za bolj učinkovito doseganje ciljev pri [[dunaj]]ski vladi. Trajalo je od leta 1875 do leta 1890.
=
Slogaštvo ali drobtinčarska politika na Slovenskem je sovpadala s [[Taaffejeva doba|Taaffejevo dobo]]. [[Eduard Taaffe]] je nastopil svojo službo kot ministrski predsednik 1879 in je vladal do 1893, kar je najdlje od vseh vlad. Vodil je sredinsko politiko, kar pomeni, da ni nikdar popolnoma zadovoljil nobene strani. Bil je zelo podrejen cesarju, nenemške narode pa se je trudil držati v polovičnem zadovoljstvu.
[[Slovenci]] so leta 1867 dobili večino v [[kranjski deželni zbor|kranjskem deželnem zboru]], na naslednje volitve leta 1873 pa so izgubili. Zaradi takšnega neuspeha in Taafejevega načina vladanja so se v nadaljevanju slovenski politiki dogovorili za posebno držo do Dunaja, da bi lahko kaj dosegli. Tako je nastala sloga, ki je delovala od leta 1875 do leta 1890. Ideološki razkorak med [[mladoslovenci]] in [[staroslovenci]] je bil še vedno velik, vendar so nastopali enotno. [[Nacionalni interes]] sta obe skupini postavili na prvo mesto.
=
Liberalni tabor je imel dve večji nasprotujoči si struji. Tako imenovani »elastiki«, s [[
V deželnih zborih in na Dunaju so slovenski liberalci ter klerikalci nastopali enotno, kar je obrodilo tudi nekaj sadov. Leta 1883 so Slovenci v kranjskem deželnem zboru zopet slavili zmago, za deželnega predsednika je bil na Kranjskem prvič imenovan Slovenec [[Andrej Winkler]], ki je poskrbel za uveljavljanje slovenščine v uradih, Taafejeva vlada je Kranjsko priznala za deželo z večinoma slovenskim prebivalstvom in tako se je Kranjska znašla v najugodnejšem položaju do tedaj.
Vrstica 16:
[[Taaffejeva vlada]] je ugodila nekaterim slovenskim zahtevam, da bi obdržala slovenske poslance na svoji strani, a njihovi želji po enakopravnosti niso nikdar mislili ugoditi. Sodelovanje med nasprotujočimi si tabori je bilo le navidezno, saj so se njihovi spori poglabljali.
=
Razlike so postajale vse večje in na Kranjskem so se na volitvah pojavljale opozicijske kandidature. Tudi krepitev [[klerikalizem|klerikalizma]] je povzročila pritisk na liberalce. Takšna in drugačna nasprotja so botrovala ponovnemu oblikovanju ločenih strank, ki so na javnih volitvah nastopale druga proti drugi in prinesle konec sloge v devetdestih letih 19. stoletja.
=
*Zdenko Čepič et al., Zgodovina Slovencev,Ljubljana 1979, Cankarjeva založba
*Ciperle Jože, Slovenska kronika XIX. Stoletja, 2. in 3. zvezek, Ljubljana 2001-2003, Nova revija
| |||