Karel Štrekelj: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Grejo (pogovor | prispevki)
n
 
lanski dolgovi
Vrstica 1:
'''Karel Štrekelj''', [[Slovenci|slovenski]] [[jezikoslovec]], [[ pedagogslavist]], in[[publicist]], [[etnolog]] in zbiratelj ljudskega blaga, * [[24. februar]] [[1859]], [[Gorjansko]] pri [[Komen|Komnu]] na [[Kras|Krasu]], + [[7. julij]] [[1912]], [[Gradec]], [[Avstrija]].
 
== Življenje in delo ==
Štrekel je na dunjski univerzi študiral slovansko in klasično filologijo ter primerjalno jezikoslovje, leta [[1884]] je promoviral in se [[1886]] habilitiral. V letih [[1887]] do [[1896]] je na [[Dunaj]]u predaval kot privatni [[docent]]. Od [[1897]] dalje je na [[univerza|univerzi]] v [[Gradec|Gradcu]] predaval kot [[profesor|izredni profesor]] za slovansko filologijo.
Osnovno šolo je začel obiskovati na Gorjanskem in jo od leta 1867 nadaljeval v [[Gorica|Gorici]], kjer je kasneje tudi uspešno maturiral na klasični gimnaziji (1870-1978). V gimnaziji se je spoznal s [[Fran Levec|Franom Levcem]], ki ga je, kot [[suplent]] na goriški gimnaziji, učil slovenščino v drugem in tretjem razredu. Prav Levec je navdušil Štreklja za slovenski jezik in v njem prebudil narodno zavest. Med njima se je stkala prijateljska vez, ki se je pretrgala šele s smrtjo.
 
Po končani gimnaziji leta 1878 je odšel na [[Dunaj]], kjer se je vpisal na Filozofsko fakulteto in poslušal poleg slavistike še primerjalno jezikoslovje in klasično filologijo. Med študijem je bil Štrekelj zelo dejaven, saj se je aktivno udejstvoval v slovenskem literarnem društvu, ki je delovalo med slovenskimi študenti visokih šol na Dunaju, poleg tega je pogosto objavljal novice in krajša besedila v leposlovnem znanstvenem listu [[Ljubljanski zvon]], h kateremu ga je pritegnil njegov urednik Fran Levec.
Štrekelj je tudi pomemben zapisovalec slovenskih ljudskih pesmi. Uredil je zbirko ''Slovenskih narodnih pesmi'' (I-IV, v 16 snopičih, Slovenska Matica, 1895 do 1923) z izjemo zadnjih dveh snopičev, ki jih je po njegovi smrti izdal [[Joža Glonar]].<ref>Stanko Janež-Miroslav Ravbar, Pregled slovenske književnosti, Založba Obzorja Maribor, 1978</ref> S tem delom so Slovenci dobili do tedaj najobsežnejšo in najboljšo zbirko ljudskih pesmi pri [[slovani|slovanskih narodih]].
 
Leta 1884 je pri [[Fran Miklošič|Franu Miklošiču]] uspešno zagovarjal doktorsko disertacijo o [[fonologija|fonologiji]] narečja na goriškem srednjem Krasu. Leto kasneje se je zaposlil kot domači učitelj pri grofici Mansfeld-Colloredo, kjer je poučeval njene hčerke. Pri tej družini je spoznal angleško vzgojiteljico, s katero se je poročil in z njo imel dve hčerki. Po smrti prve žene, se je poročil z guvernanto iz Bavarske.
Štrekelj je bil dopisni član ruske Akademije znanosti v [[Sankt Peterburg]]u in [[Srbska kraljeva akademija|Srbske kraljeve akademije]] v [[Beograd]]u.<ref>Enciklopedija Slovenije, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1999, knjiga XIII, stran 148</ref>
 
30. avgusta leta 1886 je bil imenovan za [[privatni docent|privatnega docenta]] slovanskega jezikoslovja na Dunaju. Leta 1890 postane Štrekelj urednik slovenske izdaje državnega zakonika na Dunaju. 4. oktobra 1896 je s cesarskim sklepom imenovan za izrednega profesorja slovanskih jezikov, s posebnim ozirom na slovenski jezik in književnost (slovstvo) na novi stolici za slavistiko graške univerze. Na univerzi začne predavati 1. aprila 1897. Leta 1906 postane še vodja seminarja za slovansko filologijo na univerzi v Gradcu. Leta 1908 je imenovan za rednega profesorja na [[univerza v Gradcu|univerzi v Gradcu]]. Poleg slovenskega jezika, katerega snov je kot prvi univerzitetni profesor slavistike podajal v slovenščini, je predaval med drugim tudi [[stara cerkvena slovanščina|staro cerkveno slovanščino]] in srbohrvaščino.
 
 
Leta 1902 je bil imenovan za častnega člana Imperatorske akademije znanosti v [[Sankt Petersburg|Sankt Petersburgu]]. Priznanje za njegovo delo so mu izkazali tudi srbski jezikoslovci, ki so ga leta 1910 izvolili za dopisnega člana Kraljevske akademije v Beogradu.
 
Leta 1911 je moral zaradi bolezni na graški univerzi zaprositi za dopust, iz katerega se ni vrnil. Umrl je 7. julija 1912 v Gradcu.
 
== Štrekljeve slovenske ljudske pesmi ==
Leta 1886 je Karel Štrekelj ponudil [[Slovenska matica|Slovenski matici]], da bi zanjo pripravil za tisk zbirko ljudskih pesmi, ki naj bi po njegovem mnenju obsegala okrog 800 strani. Črpal naj bi iz zapuščine [[Stanko Vraz|Stanka Vraza]], skupaj s tistimi ljudskimi pesmimi, ki so že bile v arhivu Slovenske matice in tistimi, ki bi jih s pomočjo sodelavcev nabral na slovenskem podeželju. Slovenska matica je kljub sklepu njenega odbora zavlačevala z oddajo svojega gradiva Štreklju, zato je ta 16. septembra 1887 poslal Franu Levcu, takratnemu uredniku Ljubljanskega zvona [[Prošnja za národno blago|Prošnjo za národno blago]]. V njej pravi, da se pri zbiranju ljudskega materiala »noče omejiti na kako posamezno deželo, kjer bivajo ljudje našega jezika«, ampak se bo »oziral na beneške, ogrske in hrvaške Slovence ravno takó, kakor na kranjske, štajerske, koroške in primorske.« V tem članku prvič v slovenskem jeziku uporabi besedo [[folklora]], ki jo izpelje iz angleške besede ''folklore'', in naj bi, po Štreklju, pomenila »nauk ali vestí o národu«.
 
Slovenska matica izroči Štreklju svoje gradivo šele leta 1893, ko postane njen predsednik Franc Levec. Spomladi 1895 pošlje Štrekelj Matici prvi snopič svoje zbirke. Do smrti je pripravil 14 snopičev, ki tvorijo 3 knjige: I (1895-98), II (1900-03), III (1908-13). Ostalo mu je gradiva še za dva snopiča, ki ju je izdal v letih 1913 in 1923 njegov učenec [[Joža Glonar]].
Štrekelj je pesmi razvrstil v motivne razdelke; vsako pesem je označil s številko. V štirih knjigah je tako objavil 8686 pesmi in 1944 »dodatkov« z začetnimi verzi ali kiticami, ki jih avtor ni imel za prave ljudske pesmi. Pod vsako pesmijo je v oklepaju navedel kraj zapisa, v podčrtni opombi pa še ime zapisovalca, kraj, včasih tudi čas, tiskani ali rokopisni vir in razlike v besedilu neobjavljenih različic.
 
Leta 1906 začne na Dunaju delovati odbor »Ljudska pesem v Avstriji« in Štrekelj je imenovan za načelnika njegovega slovenskega delovnega odbora. Skupaj z [[Matija Murko|Matijo Murkom]] je tudi njegov najboljši strokovnjak. Za ta odbor je skoraj sam sestavil »Navodila in vprašanja za zbiranje in zapisovanje narodnih pesmi, narodne godbe, narodnih plesov in šeg, ki se nanašajo na to«. Do leta 1913 je ta odbor zbral 11.159 ljudskih pesmi z napevi.
 
== Zanimivosti ==
Po Karlu Štreklju so poimenovali dvojezične Občinske otroške jasli / Asilo nido comunale / Karel Štrekelj v [[Sesljan|Sesljanu]] pri [[Devin|Devinu]] v [[Italija|Italiji]]. Po njem se imenuje tudi [[kulturno društvo Karla Štreklja]] iz [[Štanjel|Štanjela]], ki je bilo ustanovljeno leta 1986 in je poleg skrbi in udejstvovanja na področju ljudskega plesa, pesmi, pripovedništva, noš in zbiranja ter zapisovanja manj znanih ljudskih pesmi, tudi soorganizator Štrekljevih večerov, ki se že sedem let odvijajo na različnih kraških domačijah in spodbujajo delovanje folklornih skupin. Poleg tega je društvo skupaj z občino Komen in republiko Slovenijo ustanovilo odbor, ki vsako leto podeljuje Štrekljevo nagrado za življensko delo ali izjemne dosežke na področju zbiranja in ohranjanja slovenskega ljudskega izročila v besedi in pesmi.
 
== VirViri: ==
* M. Jevnikar: Primorski slovenski biografski leksikon, 15. snopič, Goriška Mohorjeva družba, Gorica 1989.
* M. Kropej: Karel Štrekelj – Iz vrelcev besedne ustvarjalnosti, Založba ZRC, Ljubljana 2001.
* R. Muršič in M. Ramšak: Razvoj slovenske etnologije, Od Štreklja in Murka do sodobnih etimoloških prizadevanj, Slovensko etnološko društvo, Ljubljana 1995.
* V. Novak: Raziskovalci slovenskega življenja, Cankarjeva založba, Ljubljana 1986.
* K. Štrekelj: Prošnja za národno blago, Ljubljanski zvon, 1887, str. od 628 do 632
* K. Štrekelj: Slovenske narodne pesmi, Cankarjeva založba, Ljubljana 1980
 
== Glej tudi ==
Vrstica 11 ⟶ 38:
* [[seznam slovenskih jezikoslovcev]]
* [[seznam slovenskih pedagogov]]
 
== Vir ==
{{refsez}}
 
{{bio-stub}}
 
{{DEFAULTSORT: Štrekelj, Karel}}
[[Kategorija:Rojeni leta 1859]]