Starovzhodnoslovanščina: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m robot Spreminjanje: uk:Давньоруська мова |
dp+|sliki iz Zbirke|+ktgr |
||
Vrstica 1:
'''Stárorúščina''' (bolj ustrezno je poimenovanje [[starovzhodnoslovanščina]]) ([[ruščina|rusko]] древнеру́сский язы́к, [[beloruščina|belorusko]] stararúskaja móva, [[ukrajinščina|ukrajinsko]] давньоукраїнська, давньоруська, давньокиївська мова) je oznaka za splošni [[jezik]] [[vzhodni Slovani|vzhodnih]] [[Slovani|Slovanov]] v času od [[7. stoletje|7.]] do [[14. stoletje|14.]]-[[15. stoletje|15. stoletja]]. Staroruščina ni torej stara ruščina (velikoruščina), temveč je skupen prednik današnje [[beloruščina|
== Značilnosti ==
Staroruščina je vsebovala veliko različnih [[narečje|narečij]]. Staroruska narečja niso sovpadala s [[sodobnost|sodobnimi]]. V staroruščini ni bilo »[[akanje|akanja]]«. »[[Cokanje]]« pa je bilo za razliko prisotno že od davnih časov. Zelo stara je tudi raba [[sičnik|sičnega]] [ґ] v severnih narečjih in [[pripornik|priporniškega]] [ғ] v južnih.▼
▲Staroruščina je vsebovala veliko različnih [[narečje|narečij]]. Staroruska narečja niso sovpadala s [[sodobnost|sodobnimi]]. V staroruščini ni bilo »[[akanje|akanja]]«. »[[Cokanje]]« (nerazločevanje črk c in č) pa je bilo za razliko prisotno že od davnih časov. Zelo stara je tudi raba [[sičnik|sičnega]] [ґ] ([[mednarodna fonetična abeceda|{{IPA|[ɡ]}}]]) v severnih narečjih in [[pripornik|priporniškega]] [ғ]([[mednarodna fonetična abeceda|{{IPA|[ɣ]}}]]) v južnih.
Večjo svojevrstnost je predstavljalo narečje starodavnega [[Novgorod]]a, ki je bilo znano po najdbah [[breza|brezovih]] [[listina]]h. [[nosnik|Nosniški]] glasovi (ѧ, ѫ) so bili v staroruščini še v času pisanih virov. V [[12. stoletje|12.]] in [[13. stoletje|13. stoletju]] je v staroruščini prišlo do korenite prenove zaradi upadanja omejenih glasov (ъ, ь).▼
[[Slika:Birch bark document 210.jpg|thumb|right|250px|Zapis na brezovem lubju št. 210 vsebuje vaje iz črkovanja in risbe dečka z imenom Onfim. Na podlagi znanja risanja strokovnjaki ocenjujejo njegovo starost na 6 ali 7 let]]
Večjo svojevrstnost je predstavljalo [[staronovgorodsko narečje|narečje starodavnega]] [[Novgorod]]a, ki je bilo znano po najdbah [[breza|brezovih]] [[listina]]h.
▲
K vzhodnim Slovanom je v [[10. stoletje|10. stoletju]] poleg pismenosti v knjigah iz slovanskega juga prišla tudi [[staroslovanščina]], oziroma [[cerkvenoslovanščina]]. Cerkenoslovanščino so vzhodni Slovani kot jezik [[bogoslužje|bogoslužja]] in duhovne književnosti ter zaradi velike sorodnosti v zgradbi kmalu sprejeli kot [[knjižni jezik]]. Skozi čas je jezik vse bolj dobival ruski pridih, oziroma je bil v mnogih elementih vključen v staroruski knjižni jezik, kasneje pa tudi v sodobno knjižno ruščino. Od 10. stoletja je s posredovanjem cerkvenoslovanščine na rusko kulturo in stoletje prej na slovanski jug začela vplivati po obliki in vsebini bogata [[Bizanc|bizantinska]] kultura, oziroma [[Sredozemlje|sredozemska]] kultura.
[[Slika:Izbornik page.jpg|thumb|right|250px|Stran iz prve od ''Zbirk'' (''Изборники'') [[Svjatoslav II. Jaroslavič|Svjatoslava II. Jaroslaviča]] iz leta [[1073]], [[Državni zgodovinski muzej]] v [[Moskva|Moskvi]]]]
Že v [[11. stoletje|11. stoletju]] cerkvenoslovanščina ni bila le verski jezik in je začela vstopati tudi na druga kulturna področja. Nekatera, po vsebini svetovna dela bizantinske kulture so prevedli iz [[grščina|grščine]] v cerkvenoslovanščino. Na primer ''Aleksandrida'', ''Zgodovina judovske vojne'' Josipa Flavija in druga. V [[Rusija|Rusiji]] so se tako v relativno kratkem času začeli razvijati mnoge zvrsti bizantinske [[književnost]]i in [[znanost]]i: bogoslužna besedila, [[življenjepis]]i, [[apokrif]]i, [[kronika|kronike]], [[zgodovina|zgodovinska]] in [[naravoslovje|naravoslovna]] besedila in drugo. V Kijevski Rusiji so nastajala tudi izvirna književna dela. Njihov jezik kaže na združitev cerkenoslovanščine z vzhodnoslovanskimi elementi in se je od dela do dela razlikoval (npr. ''Pesem o pohodu Igorjevem'' (''Слово о Игоревом походу''), ''Beseda o zakonu in blagostanju'' (''Слово о закону и благодати''), dela [[Vladimir Monomah|Vladimirja Monomaha]] idr.). V besedilih upravno-pravne narave (npr. ''Ruska pravica'' (''Русская правда'')) je bilo elementov cerkvenoslovanščine manj. Velika notranja jezikovna razdvojenost je značilna za letopise, ker so obsegali elemente raznih žanrov.▼
▲Že v [[11. stoletje|11. stoletju]] cerkvenoslovanščina ni bila le verski jezik in je začela vstopati tudi na druga kulturna področja. Nekatera, po vsebini svetovna dela bizantinske kulture so prevedli iz [[grščina|grščine]] v cerkvenoslovanščino. Na primer ''Aleksandrida'', ''Zgodovina judovske vojne'' Josipa Flavija in druga. V [[Rusija|Rusiji]] so se tako v relativno kratkem času začeli razvijati mnoge zvrsti bizantinske [[književnost]]i in [[znanost]]i: bogoslužna besedila, [[življenjepis]]i, [[apokrif]]i, [[kronika|kronike]], [[zgodovina|zgodovinska]] in [[naravoslovje|naravoslovna]] besedila in drugo. V [[Kijevska Rusija|Kijevski Rusiji]] so nastajala tudi izvirna književna dela. Njihov jezik kaže na združitev cerkenoslovanščine z vzhodnoslovanskimi elementi in se je od dela do dela razlikoval (npr. ''Pesem o pohodu Igorjevem'' (''Слово о Игоревом походу''), ''Beseda o zakonu in blagostanju'' (''Слово о закону и благодати''), dela [[Vladimir Monomah|Vladimirja Monomaha]] idr.). V besedilih upravno-pravne narave (npr. ''Ruska pravica'' (''Русская правда'')) je bilo elementov cerkvenoslovanščine manj. Velika notranja jezikovna razdvojenost je značilna za letopise, ker so obsegali elemente raznih žanrov.
V celoti se je oblikovanje staroruskega knjižnega jezika odvijalo v znamenju prepletanja in vzajemnega vpliva elementov ljudskega govora na eni strani (v upravnih, pravnih, poslovnih, diplomatskih in sorodnih besedilih) ter cerkenoslovanščine na drugi strani. Dejstva, da so spomeniki staroruske pismenosti obsegali v osnovi tudi cerkveno književnost, svetovno književnost in poslovne dokumente z veliko notranjo žanrsko razdvojenostjo, to potrjujejo. Odnos cerkvenoslovanskih in vzhodnoslovanskih elementov v stvarnih besedilih se je moral zelo razlikovati v različnih delih in celo znotraj istega žanrskega raznovrstnega dela, kar je povzročilo izrazito jezikovno slogovno funkcionalno razslojenost staroruščine v okviru enotnega knjižnega jezika. Ta jezik, ki je nastal v Kijevski Rusiji, je kasneje postal knjižni jezik Moskovske Rusije.
Vrstica 16 ⟶ 24:
[[Kategorija:Beloruščina]]
[[Kategorija:Ukrajinščina]]
[[Kategorija:Rusinščina]]
[[Kategorija:Ruščina]]
| |||