Krokar (Edgar Allan Poe): Razlika med redakcijama

dodanih 5.342 zlogov ,  pred 11 leti
brez povzetka urejanja
(odstr. besedilo, dp, ktgr, povezava na Wikivir)
{{Wikisource|en:The Raven (Poe)}}
 
Edgar Allan Poe
<!-- Ne vnašaj besedila pesmi v ta članek! -->
KROKAR
Prevedel Bruno Urh
Uredila Vanda Novak
 
1.
Nekoč, na neko grozovito noč, v premlevanju samote.
V družbi zatohlih knjig, kjer znanje se je skrilo.
Ko sem se utapljal v dremanje, sem zaslišal trkanje,
komaj slišno trkanje, trkanje na vratno krilo.
»Obisk«, sem zamrmral, »je trkanje na vratno krilo.«
Samo to, še to se je umirilo.
 
2.
Ah, da, še zdaj se spomnim jasno, bilo je v decembru kasno,
ko je žerjavico gasilo, duhove senc po podu vilo.
Željno sem čakal zoro, iz knjig sem srkal noro
odrešitev pred to moro – moro, ker Lenore ni rešilo.
Ker od angelske Lenore me je razdvojilo,
srce za večno jo izgubilo.
 
3.
Otožna se zdela vsaka je zavesa, ko je svileno šelestela.
Plašilo me je – strašilo me je, kar me nikdar ni strašilo.
Da bi uspel srce umiriti, sem vstal in moral ponoviti:
»Obiskovalec noče oditi in trka na moje vratno krilo.
Obiskovalec hoče vstopiti in trka na vratno krilo.
To je, le to se je zgodilo.«
 
4.
Kar naenkrat, ohrabren, misli sem usmeril ven.
»Gospod«, sem rekel »ali gospa, sprejmite opravičilo!
Dremal sem, poslušal bežno, vi pa trkali ste nežno
kot brez moči, prenežno, prenežno na moje vratno krilo.
Nisem bil gotov, kaj slišim – že odpiram vratno krilo.«
A zunaj tema, nič se ni zgodilo.
 
5.
Globoko v temo sem iskal, stoje razmišljal in se bal.
Nečloveško, iz sanj prihajajoče zlo me je mrazilo.
A molk se ni razbil, iz teme nihče ni odgovoril.
»Lenora«, se šepetaje je izvilo
iz mojih ust in tiho z odmevom se vrnilo.
Komaj to, nič več se ni zgodilo.
 
6.
Globoko v duši sem gorel, ko v sobo sem odšel.
Močneje kmalu se je ponovilo.
»Gotovo«, sem rekel, »je na oknu sobe.
Skrivnost raziščem zlobe, naj pogledam, kaj se je zgodilo.
Skrivnost raziščem, srce se bo umirilo.«
Veter bil je, nič več se ni zgodilo.
7.
Odprl sem okno in skozi trkanje in prhutanje
vzvišenega krokarja, klesanega iz davnin, je osvetlilo.
Niti za trenutek ni obstal, kot da me ni zaznal.
V gosposki drži se je spustil nad vratno krilo.
Spustil se je na doprsni kip Palade nad moje vratno krilo.
Spustil se je, se usedel, nič več se ni zgodilo.
 
8.
Ta črna, zanimiva ptica mi je pregnala grozo z lica
s strogim dostojanstvom, ki jo je oblilo.
»Strahopetec nisi, glej, z obrito glavo in grebenom na njej.
Ti si prej mrtvaški krokar, ki ga je meni namenilo.
Zaupaj mi ime v posmrtju, ki te je izvalilo.«
Krokar pa: »To Se Ne Bo Zgodilo.«
 
9.
Iskreno sem začuden bil nad ptičem, ki je govoril.
Ampak skopo sporočilo ni veliko razjasnilo.
Vendar moramo priznati, ne zgodi se dostikrati,
da bi ptica usedla se na vratno krilo,
na doprsni kip nad vratno krilo,
in se imenovala To Se Ne Bo Zgodilo.
 
10.
Ampak krokar, tam sedeči, bil je redko govoreči.
Kot v en stavek bi se vse iz njegove duše zlilo,
kot da nič več ne bi znal – niti s krili ni zaprhutal,
dokler nisem zamrmral: »Vse me je že zapustilo.
Tudi on bo šel, kot me upanje je zapustilo.«
On pa je rekel: »To se ne bo zgodilo.«
 
11.
Otrpel sem zastal v presekani tišini, ko je odgovor dal.
Ni dvoma, ta beseda je le staro izročilo,
vse iz repertoarja ptiča od razočaranega gospodarja,
ki ga je breme lastnih melodij začaranega ugonobilo,
dokler ga žalostink nihalo z melanholijo ni ubilo
s tem: »To se ne bo zgodilo.«
 
12.
Ampak krokar me je zaslepil, dušo razvedril.
Zasukal sem fotelj – tam pa ptica, kip in vratno krilo.
Skoraj sem nazaj zaspal, misli sem povezoval,
kam me z iluzijo na iluzijo gnal bo ptič na silo,
strašni, mrki, grozni ptič – strašilo.
S svojim: »To se ne bo zgodilo.«
 
13.
Premlevajoč sede, premlevajoč molče,
vsako njegovo nemilo žareče oko mi je dušo žarilo.
Tako milo sede in vroč, z glavo omahujoč,
sem klonil proč v svilo, katere sence je po sobi vilo.
V mehko vijoličasto svilo, katere sence je po sobi vilo,
z Lenoro bi se potopil. A to se ne bo zgodilo!
 
14.
Takrat pa je dihanje zastalo, nekaj je v zraku zadišalo,
kot angel, z nogami nihajoč nad tlemi, nihal bi kadilo.
»Nesrečnik!«, sem vstal, »bog mi je angele poslal.
Končno – ugasil mi bo žal- spomine na Lenoro milo.
Pij, oj, pij, srce, ta vonj – Lenoro, da bi pozabilo!«
Krokar pa: »To se ne bo zgodilo.«
 
15.
»Prerok si, ptica, ali prerok hudiča?
Vseeno, zakaj te je meni namenilo.
Neustrašna, začarana v moji glavi, v tej puščavi,
rotim te – v domu, ki ni pravi, ki ga je z žalostjo prekrilo,
povej mi – povej mi, kdaj bo žalost ozdravilo?«
Krokar pa: »To se ne bo zgodilo.«
 
16.
»Prerok si, ptica, ali prerok hudiča?
Skupni bog nad nama – skupno nebo naju je ovilo.
Zato povej mi, preden pridem v Eden,
bom beden objel še angelsko Lenoro, ki srce jo je izgubilo,
angelsko Lenoro si bo srce še kdaj privilo?«
Krokar pa: »To se ne bo zgodilo.«
 
17.
»Dovolj govorit sem ti dal, ptič ali hudič!« in sem vstal.
»Vrni se v zagrobje, kjer je noč razlilo!
Poberi se v temini in s tabo moji žalostni spomini!
Ne prekinjaj me v tišini – pusti moje vratno krilo!
Odleti in s tabo tvoj kljun, ne kljuvaj moje srce milo!«
Krokar pa: »To se ne bo zgodilo.«
 
18.
In ta krokar ne leti in še sedi in še sedi.
Usedel se je na Paladino doprsje nad vratno krilo.
In je prikazen z groba, pogleda, ki je prazen.
In svetloba ga ponavlja v senci, ki jo je na pod razlilo.
In moja duša, njo v sence je zavilo.
Ne more vstati – to se ne bo zgodilo.
 
{{lit-stub}}
Brezimni uporabnik