Gregorij Rožman: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Dlojze (pogovor | prispevki)
Redakcija 1341335 uporabnika Janez Maček (pogovor) razveljavljena Janez Maček uničuje napisano!
m Redakcija 1341338 uporabnika Dlojze (pogovor) razveljavljena
Vrstica 24:
Po gimnaziji in študiju [[teologija|teologije]] v [[Celovec|Celovcu]] je bil [[1907]] posvečen v duhovnika; [[1912]] je doktoriral na [[Dunaj]]u. [[1914]]–[[1919]] je bil v Celovcu [[prefekt]] v malem semenišču in predavatelj [[kanonsko pravo|kanonskega prava]]; isti predmet je predaval 1919–[[1929]] na [[Teološka fakulteta v Ljubljani|Teološki fakulteti v Ljubljani]]. Objavljal je med drugim v ''[[Čas]]u'' in v ''[[Bogoslovni vestnik|Bogoslovnem vestniku]]''. Leta 1929 je postal [[koadjutor]] škofa [[Anton Bonaventura Jeglič|A. B. Jegliča]], nato njegov [[generalni vikar]]; [[1930]] ga je nasledil kot ljubljanski škof. Do imenovanja za pomožnega škofa se je ob profesuri in s tem povezanim znanstvenim in publicističnim delom ukvarjal kot organizator katoliške mladine, zlasti kot duhovni vodja [[Orel (organizacija)|Orla]]. Kot škof je v Ljubljani organiziral [[II. evharistični kongres za Jugoslavijo]] ([[1935]]) in [[VI. mednarodni kongres Kristusa Kralja]] ([[1939]]); [[1940]] je vodil škofijsko [[sinoda|sinodo]] ter izdal ''[[Zakonik ljubljanske škofije]]'' in ''[[Pastoralne inštrukcije za ljubljansko škofijo]]''. Ena temeljnih sestavin Rožmanovega škofovanja je bil odločen ideološki boj proti [[komunizem|komunizmu]]. Poživitev verskega življenja in aktivnejšo vlogo katolištva v vsakdanjem življenju [[Slovenci|Slovencev]] je pričakoval od [[KA|Katoliške akcije]], ki se je prav v času njegovega škofovanja preuredila po italijanskem vzoru. Zdi se, da je bil med njenimi organizacijami bolj naklonjen [[Mladci Kristusa Kralja|Mladcem Kristusa Kralja]] kot akademskemu klubu [[Straža]].
 
Ideološki protikomunizem je usodno zaznamoval tudi njegovo zadržanje med [[druga svetovna vojna|2. svetovno vojno]] in njegov odnos do okupatorja. Rožman je z italijanskimi okupacijskimi oblastmi ves čas vzdrževal tesne osebne stike, njihovim predstavnikom pošiljal čestitke, se udeleževal številnih javnih proslav in s svojo duhovščino ob sleherni priložnosti na različne načine dokazoval lojalnost slovenskega klera. Tako so predstavniki italijanske oblasti cenile njegovo dragoceno moralno podporo in radi usliševali njegove želje. Prav tako pa je on njim rad vračal svojo vdanost italijanski oblasti. O tem priča pismo, ki ga je Grazioli poslal 22. aprila 1941 štabu 2. armade na Sušak. Sledi kratek odlomek »... Takoj nato me je obiskal škof mons. Rožman, ki mi je izjavil, da duhovščina v celoti priznava oblast [[fašistične]] Italije in je v vsem na razpolago italijanskim oblastem. Hkrati je prosil za vso naklonjenost dučeja do slovenskega prebivalstva. Na mojo prošnjo je prav rad pristal, da bo molitvam dodal prošnjo za [[Kralja]] in [[Cesarja]], kot je v navadi v kraljevini. Ko sem škofu vrnil obisk, sem ga prosil, naj bi na vseh cerkvenih zvonikov v Ljubljani in v pokrajini izobesili italijanske trobojnice. Rožman mi je odvrnil, da kaj takega niso še nikoli delali, toda za nas bodo to prav radi storili. In res, od danes plapola naša zastava z vseh cerkva.« V tem pismu se, da razbrati kakšen je bil njegov odnos do italijanskih oblast. Pri nastajanju protikomunističnih enot ni sodeloval, si je pa zelo prizadeval, da bi imele vse te oborožene enote [[kurat]]e. Rožmanov odnos do nemških okupacijskih oblasti in do [[slovensko domobranstvo|slovenskih domobrancev]] še ni povsem pojasnjen. Jasno pa je to, da so nekateri morilci iz [[Sv. Urha]] v svojem zagovoru povedali naslednje, citiram »Delal sem samo to, kar sta mi ukazala prevzvišeni škof Gregorij Rožman in sveti oče papež!«<ref>Ravnikar-Podbevšek, Štefanija. ''Sv. Urh : kronika dogodkov iz narodnoosvobodilne vojne''. Borec, Ljubljana 1987. {{COBISS|ID=150066}}</ref> . Stike z [[OF]] in njena opozorila je Rožman zavračal.
škof Rožman je večkrat povedal, da je komunizem hujši od okupatorja.
 
[[5. maj]]a [[1945]] je zapustil domovino in se čez [[Avstrija|Avstrijo]] in [[Švica|Švico]] umaknil v [[ZDA]] ([[1948]]), kjer je delal med slovenskimi izseljenci in begunci. Tako je po vojni obiskal slovenske izseljence v Angliji, Franciji, Belgiji in na Nizozemskem. [[Papež Pij XII.]] ni sprejel njegovega odstopa kot ljubljanskega škofa, vendar mu tudi ni omogočil srečanja, med katerim bi mu Rožman sam pojasnil svoja medvojna stališča. Škof Rožman je pokopan na pokopališču slovenskih [[frančiškani|frančiškanov]] v [[Lemont]]u pri [[Chicago|Chicagu]].
 
Vrstica 39:
== Zunanje povezave ==
* [http://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/all/F939AAA40A34E9E7C12573770032BA25?OpenDocument Družina]
 
*[http://muceniskapot.nuovaalabarda.org/foto-55-slo.php]
 
[[Kategorija:Rojeni leta 1883|Rožman, Gregorij]]