Redakcija: 10:55, 24. maj 2008 uredi Helena Klobučar (pogovor \| prispevki) 68 urejanj Brez povzetka urejanja ← Starejše urejanje		Redakcija: 11:01, 24. maj 2008 uredi razveljavi Helena Klobučar (pogovor \| prispevki) 68 urejanj Brez povzetka urejanja Novejše urejanje →
Vrstica 3: == Življenjepis == Gimnazijo je obiskoval v [[Gorica\|Gorici]] v letih od 1890 do 1897. Na [[Dunaj\|Dunaju]] je študiral [[pravo\|pravo]], nato pa [[umetnostna zgodovina\|umetnostno zgodovino]], [[filozofija\|filozofijo]], [[klasična filologija\|klasično filologijo]] in [[slavistika\|slavistiko]] v [[Gradec\|Gradcu]]. ~~V letih od~~Od 1903 do 1905 je kot [[suplent]] učil [[slovenščina\|slovenščino]], [[latinščina\|latinščino]] in [[nemščina\|nemščino]] na [[gimnazija Kranj\|gimnaziji v Kranju]] in Gorici ter na učiteljišču v [[Ljubljana\|Ljubljani]]. Nato je nadaljeval študij umetnostne zgodovine in [[slovenska književnost\|slovenske književnosti]], delal na umetnostnozgodovinskem [[inštitut\| inštitutu]] v Gradcu in tam leta [[1909]] doktoriral z razpravo o [[slikarstvo\|slikarstvu]] [[Leonardo da Vinci\|Leonarda da Vincija]]. Po opustitvi dela na [[inštitut\|inštitutu]] se je leta 1910 zaposlil v ljubljanski [[licejska knjižnica\|Licejski knjižnici]] (danes [[NUK]]), po smrti [[Luka Pintar\|Luka Pintarja]] (1915) je prevzel ravnateljske posle in bil imenovan za ravnatelja takratne [[državna študijska knjižnica\|Državne študijske knjižnice]]. Njegov način vodenja knjižnice je zbujal kritike, zato je bil leta 1925 prisilno upokojen. Odtlej je živel v Ljubljani in nadaljeval svoje študije, v začetku [[druga svetovna vojna\|druge svetovne vojne]] pa je padel kot naključna žrtev italijanske okupacijske [[patrulja\|patrulje]]. == Delo == Vrstica 9: Njegov znanstveni opus sestavljajo [[kritična izdaja\|kritične izdaje]] literarnih tekstov, biografski, bibliografski in zgodovinsko-faktografski članki ter problemske razprave o literarnoteoretičnih in estetskih vprašanjih. Že med študijem je začel raziskovati [[France Prešeren\|Prešernovo]] pesniško delo in življenje, zvezo z [[Matija Čop\|Matijem Čopom]] ter literarno- in kulturnozgodovinsko problematiko njegove dobe. Odkrival, objavljal in komentiral je pomembno gradivo (Prešernov zapuščinski akt, popis [[Matija Čop\|Čopove]] [[knjižnica\|biblioteke]], dokumente o [[cenzura\|cenzuri]] [[kranjska čbelica\|''Kranjske čbelice'']]), prispeval je biografske članke o [[France Prešeren\|Prešernu]] in [[Fran Levstik\|Franu Levstiku]], pripravljal pa je tudi izdajo Levstikovih del, a je ni dokončal. ''Prešernova čitanka'' in monografija ''France Prešeren – poet in umetnik'' sta bili natisnjeni že med leti 1913 in 1915, vendar sta zaradi [[vojna\|vojnih]] razmer in Žigonovih ustvarjalnih težav izšli z letnicama 1922 in 1925. Uveljavil se je predvsem kot glavni predstavnik teorije o matematični arhitektoniki v poeziji, ki jo je razvijal od leta 1905 v več revijalnih objavah in jo dopolnil ob izbranih primerih iz [[France Prešeren\|Prešernove]] [[poezija\|poezije]]. Arhitektonska teorija izhaja iz prepričanja, da je [[umetnina]] zgrajena okrog idejno-vsebinskega središča po načelih [[simetrija\|simetrije]] in pravilnega sorazmerja sestavnih delov, kar je mogoče dognati s formalno [[analiza\|analizo]] in izraziti s številčnimi shemami: v takšni zgradbi se združujejo ideali [[antična umetnost\|antične]] in novejše [[evropska umetnost\|evropske]], zlasti [[romantična umetnost\|romantične umetnosti]]. Njegovo delo je bilo deležno precej podpore (pri [[Josip Puntar\|Josipu Puntarju]]), še več pa zavračanja ([[Josip Tominšek]], [[France Kidrič]]). Zagovorniki so se opirali na zglede iz [[umetnostna zgodovina\|umetnostne zgodovine]] in [[klasična filologija\|klasične filologije]], nasprotniki pa so spodbijali številčne sheme in zavračali abstraktne izpeljave z biografskimi in kulturnozgodovinskimi [[dokaz\|dokazi]]. Zavrnitev arhitektonske [[teorija\|teorije]] je zasenčila pomen njegovega dela, utrdila pa se je predvsem v [[prešernoslovje\|prešernoslovju]].

Avgust Žigon: Razlika med redakcijama