Luka Pintar (literat): Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 7:
Za [[Slovenska Talija|Slovensko Talijo]] je prevedel [[Karl Theodor Körner|Körnerjevo]] dramo ''Tonica'' (1880), [[Frerkingovo]] burko ''Prijetno iznenadenje'' (1886), veseloigri [[Julij Rosen|Julija Rosena]] ''Nič otrok'' (1886) in [[Görlitzovo]] ''Popolno ženo'' (1888). S tem je zaključil svoja leposlovna prizadevanja ter se posvetil slovenskemu jezikoslovju in literarni zgodovini.
 
Na področju [[literarna zgodovina|literarne zgodovine]] se je uveljavil predvsem kot [[prešernoslovec]], zlasti je skrbel za korektno izdajo in komentar poezij. Raziskoval je Prešernovo literarno zapuščino in v [[Ljubljanski zvon|Ljubljanskem zvonu]] predvsem od leta [[1889]] objavljal vsebinske in filološke analize ter komentarje k njegovim pesmim. V slovenščino je prevedel tudi nekaj Prešernovih nemških pesnitev. Leta [[1900]] je pripravil kritično izdajo Prešernovih ''Poezij''. Kot dar založnika [[Ottomar Bamberg|Ottomarja Bamberga]] je leta [[1905]] za [[Študijska knjižnica|Študijsko knjižnico]] pridobil Prešernovo rokopisno zapuščino.
V letih od [[1899]] do [[1907]] je urejal Zbornik Slovenska matica. Od [[1905]] do [[1912]] je svoje prešernoslovne prispevke objavljal v [[Ljubljanski zvon|Ljubljanskem zvonu]] pod skupnim naslovom ''Satura''.
 
Bil je eden izmed zbirateljev narodnega besednega zaklada, ki ga je deloma izročil [[Maks Pleteršnik|Maksu Pleteršniku]] za slovar, deloma pa ga je objavil s potrebnimi razlagami v dveh zbirkah z naslovom ''Slovarski in besedoslovni paberki''. Pisal je jezikoslovne prispevke, na primer o rabi dovršnih in nedovršnih glagolov, največji delež pa je med svojimi jezikoslovnimi članki posvetil razlagi krajevnih imen, med katerimi je mnogo študij in kritik namenil razpravam, ki zadevajo krajevna imena slovenskega dela [[Koroška|Koroške]].