Armand Jean du Plessis de Richelieu: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Yoda (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Irbis (pogovor | prispevki)
m tn
Vrstica 52:
'''Armand Jean du Plessis de Richelieu, kardinal in vojvoda de Richelieu''', [[Francozi|francoski]] [[duhovnik]], [[plemič]] in [[politik]], * [[10. september]] [[1585]] grad Richelieu, Dépt. Indre-et-Loire, † [[4. december]] [[1642]] [[Pariz]]).
 
Po nazivu markiz du Chillou, postane leta [[1608|1608-ega]] posvečen kot škof [[Luçon|Luçona]], kasneje vstopi v politiko, [[1616]] postane državni tajnik. [[1622]] postane kardinal, leta [[1624]] premier kralja Ludvika XIII, leta [[1631]] prvi vojvoda Richelieu in [[1634]] prvi vojvoda Fronsac, upravitelj [[Clugny|Clugyja oz. Clugnyja]], [[Cîteaux|Cîteauxa]] in [[Prémontré|Prémontra]]. Na premierskem stolčku je ostal do svoje smrti leta [[1642]]. Imenovan je bil tudi ''rdeča eminenca'', saj je bil glavni svetovalec kralja Ludvika XIII. Njegova daljnosežna politika je dosegla, da je [[Francija]] postala prva absolutistična država na svetu in končala Habsburško prevlado nad Evropo.
 
==Družinsko ozadje==
Vrstica 58:
 
==Finančno ozadje in izobraževanje==
Ko je bil Armand, je njegov oče padel v bitki Katoliške Lige proti protestantom [[Henrik IV|Henrika IV.]] S pomočjo kraljevskih miloščin se je družina uspela obdržati nad vodo in izogniti resnejšim finančnim težavam. V starosti devetih let so Armanda poslali na Collège de Navarre v [[Paris|Pariz]] na splošno izobraževanje. KoPo koncu šolanja je začel z vojaško izobrazbo, da bi stopil po stopinjah očeta.<br />
 
Kralj [[Henrik III]]. je družino Richelieu za udeležbo Armandovega očeta v [[Verska_vojna|verskih vojnah]] nagradil s škofovstvom v Luçonu. Družina je večino prihodkov porabila za privatne zadeve. V klerikalnih krogih se je pojavilo mnenje, da bi se morali prihodki porabljati v duhovne namene, zato je, da bi zaščitila prihodke, Armandova mati predlagala, da naj bi drugi sin [[Alphonse-Louis_du_Plessis_de_Richelieu|Alphonse]] postal škof Luçona. Alphonsu škofovstvo ni dišalo, zato je postal kartuzijanec. Tako je moral najmlajši sin Armand opustiti vojaški študij in preiti v teološkega. Bil je krhek in bolehen otrok, ni ga zanimala cerkvena kariera, temveč bolj akademski študiji.
Vrstica 64:
==Vzpon po cerkveni hierarhiji==
Leta [[1606]] je kralj [[Henrik IV]] predlagal Richelieuja za škofa Luçona. Ker pa Armand še ni dosegel zakonsko predpisane minimalne starosti, je bilo potrebno pridobiti posebno dovoljenje iz [[Rim]]a od [[papež]]a. Richelieu je dobil dovoljenje in bil posvečen [[april]]a [[1607]]. Kmalu po vrnitvi v svojo škofijo leta [[1608]] je najavil reforme. Postal je prvi škof v Franciji, ki je izpolnil institucionalne reforme, ki jih je predpisal Trentski koncil med leti [[1545]] in [[1563]].
Približno v tem času je Richelieu postal prijatelj zs [[François Leclerc du Tremblay|Françoisem Leclercom du Tremblayem]], ki je bolje poznan kot ''Père Joseph'' ali ''oče Joseph''. Bil je kapucinski menih, ki je kasneje postal Richelieujev zaupnik. Ker je bil tako blizu Richelieuju in je nosil sivo meniško kuto, je dobil izraz, ki se še dandanes uporablja: '''[[siva eminenca]]'''. Kasneje ga je Richelieu velikokrat uporabil kot agenta pri diplomatskih pogajanjih.
 
==Vzpon na oblast==
Leta [[1614]] je duhovščina izvolila Richelieuja kot enega izmed predstavnikov Državnega sveta (''States General''). Tukaj je bil odločen zastopnik Cerkve pri tezi, da bi morala biti Cerkev oproščena davkov in da bi škofi morali imeti več politične moči. Bil je najpomembnejši duhovnik, ki je podpiral izvedbo dekretov Trentskega koncila v Franciji. Tretji svet (člani spodnjega doma) so mu bili največji nasprotniki pri tem podjetju. Po koncu zbora ga je Prvi svet (duhovščina) izbrala za preštevanje glasov pri peticijah in odločitvah.
<br />
Po razpadu Državnega sveta je vstopil v službo kralja Ludvika XIII. in njegove žene Ane Avstrijske, kot njen miloščinar.
Richelieu je politično napredoval z zvesto službo [[Concino Concini|Concino Conciniju]], najmogočnejšemu ministru kraljestva. V [[1616]]em je bil postavljen za državnega tajnika in dobil zunanje zadeve. Kot Concini, je bil tudi Richelieu eden najbližjih svetovalcev matere Ludvika XIII., [[Marie de Médicis|Marije Medici]]. Po sumljivem umoru Henrika IV. je devetletni Ludvik XIII. postal kralj, kraljica pa postala regentka. Čeprav je njen sin pravnomočno postal odrasel leta [[1614]], je kraljica mati ohranila vso oblast. Njena politika in politika Concinija se je v Franciji izkazala za nepriljubljeno. Marija in Concini sta tako postala tarči intrig na dvoru. Njun najmočnejši sovražnik je bil Charles de Luynes, ki je poskrbel, da je kralj v aprilu [[1617]] ukazal aretacijo Concinija. Sčasoma so Concinija ubili, kraljico mater pa odstranili z oblasti. Richelieu je z izgubo mentorjev moral odstopiti s položaja državnega tajnika in je izgubil vso politično moč. Kralj, ki je dvomil v Richelieuja, ga je pregnal z dvora v [[Avignon]], kjer je preživljal čas s pisanjem.
Napisal je katekizem z naslovom ''L'Instruction du chrétien''
Vrstica 84:
*opozicijo Habsburški dinastiji oz. [[Sveto_rimsko_cesarstvo|Sveto rimskemu cesarstvu]]
 
Kmalu za tem, ko je postal prvi minister, se je moral soočiti s krizo v Valtellini, dolini v [[Lombardija|Lombardiji]] v Severni Italiji. Da bi se izognil španski zasedbi ozemlja, je podprl švicarski protestantski kanton Grisons, ki je ravno tako zahteval stateško pomembno ozemlje zase. Kardinal je poslal vojsko v Valtellino, kjer je pregnala papeške čete. Richelieujeva taktika, da podpre protestante proti papežu, mu je pridobila veliko sovražnikov v pretežno katoliški Franciji.<br />
Da bi nadalje okrepil centralizirano oblast v Franciji, je Richelieu iskal nove načine za zmanjšanje moči fevdalnega plemstva. Leta [[1626]] je ukinil položaj konetabla Francije (t.jtj. vojaškega poveljnika) in ukazal porušiti vse utrjene gradove, razen tistih, ki so bili pomembni za obrambo Francije pred invazijo. Tako je uničil obrambne sposobnosti vsem princem, vojvodam in nižjim aristokratom, ki bi jih lahko uporabili proti kraljevim četam v primeru upora. Kot rezultat, je plemstvo še močneje zasovražilo prvega ministra.<br />
Dodatna ovira centralizacije je bila verska razdeljenost Francije. Hugenoti, ena največjih političnih in verskih krščanskih ločin, so obvladovali pomemben del vojaških sil in so se upirali. [[Karel I]]., angleški kralj, je napovedal vojno Franciji, da bi Hugenote podprl. Leta [[1627]] je Richelieu ukazal obleganje trdnjave [[La Rochelle]] in osebno poveljeval kraljevi vojski. Angleške čete pod vodstvom [[George Villiers|vojvode Buckinghama]] so skušale osvoboditi La Rochelle, vendar so bile strahotno poražene. Kljub temu je trdnjava vztrajala še celo leto, preden se je predala.<br />
Čeprav so Hugenoti doživeli strahoten poraz pri La Rochellu, so se še naprej upirali, pod vodstvom vojvode Henrika Rohanskega. Protestantske sile so se predale leta [[1629]] pod pogojem, da se je verska toleranca iz Nantskega edikta (iz leta [[1598]) še naprej uveljavljala. Kardinal jim je ukinil politične pravice in zaščito. Vojvoda Rohan kot vodja upora ni bil usmrčen (kot je bila praksa pri vseh nadaljnihnadaljnjih uporih), še več, sprejet je bil kot poveljnik kraljeve vojske.<br />
Habsburška Španija je izkoristila francoski konflikt s Hugenoti in je okrepila vpliv v severni Italiji. Financirala Hugenote, da bi zaposlila francosko vojsko, medtem ko bi se razširila po Italiji. Richelieu se je odločno odzval in je po kapitulaciji La Rochella osebno poveljeval francoski vojski v severni Italiji, da bi omejil Španijo.<br />
 
Vrstica 93:
Pred Richelieujevim vzponom na oblast, je bila večina Evrope obremenjena s tridesetletno vojno. Leta [[1629]] je Svetorimski cesar Ferdinand II. ponižal veliko protestantskih nasprotnikov v Nemčiji in si znatno povečal moč. Richelieu, zgrožen nad naraščajočim vplivom Ferdinanda, je izzval Švedsko v napad. Ravno tako je privolil v finančno podporo Švedske.
Francija ni bila odkrito v vojni s cesarstvom, zato je bila pomoč tajna. Medtem sta Francija in Španija ostali sovražni zaradi ambicij glede severne Italije. V tem času je bila severna Italija strateškega pomena na evropski tehtnici moči, saj je bila naravna povezava med Habsburško Nemčijo in Španijo. Če bi cesarstvo obvladovalo to pokrajino, bi bila Francija ogrožena, saj bi bila obkrožena s Habsburškimi ozemlji. Španski Habsburžani so od papeža skušali dobiti odobritev ''univerzalne monarhije''. Ko so leta [[1630]] francoski ambasadorji v Regensburgu pristali na mir s Habsburško Španijo, je to Richelieu ignoriral. Ta sporazum bi preprečil francosko vmešavanje v sovražnosti v Nemčiji. Tako je Richelieu Ludviku XIII. odsvetoval ratificiranje tega premirja.
Ker je odkrito povezal Francijo s protestantskimi silasilami, je bil Richelieu ovaden kot izdajalec Rimsko katoliškeRimskokatoliške cerkve. Sovražnosti so bile sprva katastrofalne za Francijo, ne glede na to pa nobena stran ni pridobila odločilne prednosti in konflikt se je nadaljeval po Richelieujevi smrti.
Vojaški izdatki so odvedli velik del kraljevih prihodkov. Da bi povrnil ta denar, je Richelieu uvedel davek na sol (''gabelle'') in na zemljišče (''taille''). Davek na zemljo je bil uveden izključno za plačevanje vojske in nadaljevanja vojne. Duhovščina, plemstvo in višja buržoazija se je zlahka izognila plačilu in tako je breme padlo na nižji sloj. Da bi lahko bolj učinkovito pobral davke in ohranil korupcijo na minimumu, je Richelieu zaobšel lokalne dacarje in jih nadomestil z intendanti - uradniki v direktni službi krone.
Richelieujev finančni načrt je povzročil veliko nemira v nižjem sloju.
Vrstica 101:
 
===Chalais===
[[1626]] je Richelieu s kraljico mati skušal prisiliti kraljevega brata Gastona, vojvodo d'Orléans v zakon z Marijo de Bourbon-Montpensier. Kneginja von Chevreuse in njen ljubimec markiz de Chalais sta začela načrtovati umor Richerileuja s podporo kraljevega brata. Načrt je bil kmalu odkrit, Chalaisa so usmrtili, de Chevreuseovo pa izgnali v Poitou. D'Orleansa so pomilostili, vendar se je moral poročiti sz Montpensierovo. To je bil začetek globokega sovraštva med d'Orléansom in prvim ministrom.
 
===Dan prevarantov===
Leta [[1630]] je bil Richelieujev stolček resno ogrožen s strani bivšega mentorja, Marije Medici.
Marija je verjela, da je bil Richelieu tisti, ki jo je oropal politične moči. Tako je zahtevala, da njen sin odslovi prvega ministra. Ludvik XIII. se sprva ni pretirano branil takšnega dejanja glede na to, da tudi sam ni maral Richelieuja. 11. novembra [[1630]] sta Marija Medici in kraljev brat Gaston, vojvoda d'Orléans zagotovila kraljevi pristanek za razrešitev. Richelieu je vedel za načrt, zato je prekanjeni politik prepričal svojega gospodarja v modrost svojih načrtov. Ta dan je kasneje postal znan kot ''Dan prevarantov'' (''Journée des Dupes''). To je bil tudi edini kraljev korak proti temu, da bi kdarkolikadarkoli odstranil Richelieuja. OdslejOdtlej je bil kralj nepopustljivi zagovornik načrtov kardinala. Povišal ga je v vojvodo in peera. <br />
Medtem so Marijo Medici izgnali v Compiègne. Tako Marija kot vojvoda d'Orléans sta še naprej spletkarila proti kardinalu, vendar brez večjih uspehov.
 
Vrstica 112:
 
==Zadnja leta==
Proti koncu življenja si je Richelieu odtujil mnogo ljudi, vključno s papežem Urbanom VIII. Kardinal je nezadovoljen, ker ga papež ni hotel imenovati za papeškega legata v Franciji. Papež ni odobraval upravljanjeupravljanja s francosko cerkvijo in francoske zunanje politike. Konflikt se je zgladil, ko je papež podelil kardinalsko sutano [[Jules Mazarin|Jules Mazarinu]], ki je bil eden najtesnejših Richelieujevih političnih zaveznikov. Kljub težavnim odnosom z Rimsko katoliškoRimskokatoliško cerkvijo, ni popolnoma ukinil papeškopapeške oblastoblasti v Franciji, kot so mu to svetovali [[Galikanci]].
 
[[Slika:Mazarin.jpg|thumb|Richelieujev naslednik kardinal Mazarin, ki si ga je sam izbral in uvedel]]