Solunsko kraljestvo: Razlika med redakcijama

dodanih 5.282 zlogov ,  pred 12 leti
brez povzetka urejanja
(Nova stran: {{Infobox Former Country |native_name = Βασίλειον Θεσσαλονίκης |conventional_long_name = Solunsko kraljestvo |common_name = Solun | |continent = Europe | region = Ba...)
 
'''Solunsko kraljestvo''' ([[grščina|grško]]: Βασίλειον Θεσσαλονίκης) je bila kratkotrajna [[Križarske države|križarska država]], ki so jo ustanovili po [[Četrta križarska vojna|četrti križarski vojni]] na ozemlju bivšega [[Bizantinsko cesarstvo|Bizantinskega cesarstva]].
 
==Zgodovina==
{{hist-stub}}
===Zgodovinsko ozadje===
Po padcu [[Bizanc]]a leta [[1204]] je vodja križarskega pohoda [[Bonifacij Monferraški]] pričakoval, da ga bodo [[križarji]] in Bizantinci proglasili za novega [[cesar]]ja. Ker so [[Beneška republika|Benečani]] menili, da so Bonifacijeve zveze z [[Bizantinsko cesarstvo|Bizantinskim cesarstvom]] premočne, saj je bil njegov brat poročen v bizantinsko cesarsko družino, zanje ni bil primeren kandidat. Potrebovali so nekoga, ki bi bil pod njihovim vplivom in bi ga laže obvladovali, zato so za cesarja novoustanovljenega [[Latinsko cesarstvo|Latinskega cesarstva]] izbrali [[Baldvin Flandrijski|Baldvina Flandrijskega]].
===Ustanovitev===
Bonifacij je z nejevoljo sprejel Baldvinovo izvolitev in se odločil, da bo zase osvojil [[Solun]], drugo največje mesto v Bizantinskem cesarstvu. Enake želje je imel tudi cesar Baldvin, zato je prišlo do spora, v katerem je zmagal Bonifacij, ker je Benečanom odstopil [[Kreta|Kreto]] in s tem dobil njihovo podporo. Solun je osvojil konec leta [[1204]] in ustanovil Solunsko kraljestvo, vendar vladarskega naslova "kralj" nikoli ni nosil. Kraljestvo je bilo [[vazal]]na [[država]] [[Latinsko cesarstvo|Latinskega cesarstva]].
 
Viri iz poznega [[13. stoletje|13. stoletja]] in [[14. stoletje|14. stoletja]] trdijo, da je Bonifacij svojo pravico do Soluna utemeljeval s trditvijo, da je Solun dobil njegov mlajši brat Renier, ko se je leta [[1180]] poročil z [[Marija Komnena|Marijo Komneno Porfirogeneto]].
 
Kraljestvo je zavzemalo ozemlje ob [[Egejsko morje|egejski obali]] [[Trakija|Trakije]], [[Tesalija|Tesalije]] in [[Makedonija|Makedonije]], meje na celini pa so se zaradi stalnih vojn z [[Bolgari]] in [[Epirski despotat|Epirskim despotatom]] stalno spreminjale. Kraljestvo je na začetku stalno napadal tudi bizantinski cesar [[Aleksej III. Angel]], ki je po padcu Bizanca pobegnil v [[Korint]], vendar so ga Solunci kmalu porazili. Po zmagi nad Aleksejem III. je Bonifacij zasedel [[otok]] Evbeja (Évvoia), kjer je ustanovil vazalno gospostvo, potem pa je križarjem pomagal ustanoviti še [[Vojvodina Atene|Vojvodino Atene]] in [[Kneževina Ahaja|Kneževino Ahajo]]. Tudi ti dve državi sta bili vazala Solunskega kraljestva.
 
===Langobardska vstaja===
Bonifacijevo vladanje je trajalo manj kot dve leti, ker so ga [[4. september|4. septembra]] [[1207]] ujeli in ubii [[Bolgari]] [[car]]ja [[Kalojan]]a. Kraljestvo je nasledil Bonifacijev sin Dimitrij, ki je imel komaj štiri leta, resnično oblast pa je imelo nižje plemstvo [[Langobardi|langobardskega]] porekla. Langobardski plemiči pod vodstvom regenta Oberta so načrtovali, da na prestol posadijo Bonifacijevega starejšega sina Viljema VI. Montferraškega. Njihov poskus je preprečil cesar [[Henrik Flandrijski]], ki se je leta [[1209]] z vojsko odpravil proti Sulunu in upornike prisilil k poslušnosti, Dimitrijevega regenta Oberta pa je zamenjal s svojim bratom Evstahijem.
 
==Vojna proti Epirju in propad kraljestva==
Zmedo v državi je izkoristil [[Epirski despotat|epirski despot]] [[Mihael I. Komnen Dukas]] ([[1205]]-[[1214]]), ki je bil uradno Bonifacijev zaveznik. Leta [[1210]] je skupaj z Bolgari napadel Solun. Henrik Flandrijski je oba nasprotnika porazil in z njima sklenil premirje, toda Mihael I. je leta [[1214]] umrl in po njegovi smrti je kraljestvo ponovno napadel Mihaelov brat Teodor Komnen Dukas ([[1214]]-[[1230]]). V naslednjih devetih letih je Teodor postopoma osvojil celotno solunsko ozemlje, razen Soluna, ker ga [[Latinsko cesarstvo]] zaradi stalnih vojn z vse močnejšim [[Nikejsko cesarstvo|Nikejskim cesarstvom]] ni moglo braniti.
 
Leta [[1224]] je postal Dimitrij polnoletet in je sam prevzel oblast, toda Teodorju je takrat končno uspelo zavzeti Solun in Solunsko kraljestvo je postalo del [[Epirski despotat|Epirskega despotata]].
 
==Kralji Solunskega kraljestva==
* [[Bonifacij Montferraški]] (1204–1207)
* Dimitrij Montferraški (1207–1224)
** Oberto II. Biandraški (1207–1209), regent
** Evstahij Flandrijski (1209–1216), regent
** ? (1216–1224), regent
 
==Naslovni kralji Solunskega kraljestva==
 
Naslovni upravičenci do solunske krone so bili vse do leta [[1284]] člani družine Montferrat, po letu [[1266]] pa poleg njih tudi [[Burgundija|burgundijski]] [[vojvoda|vojvode]]. Cesar Baldvin II. Bizantinski je namreč kraljevski naslov obljubil Hugu IV., če ponovno osvoji [[Latinsko cesarstvo]].
 
* Dimitrij Montferraški (1224–1230)
* Friderik II., cesar Svetega Rimskega cesarstva (1230–1239)
* Bonifacij II. Montferraški (1239–1253 )
* Viljem VII. Montferraški (1253–1284 )
 
in
 
* Hugo IV., vojvoda Burgundije (1266–1271, rivalski upravičenec 1266-1271
* Robert II. Burgundijski (1273–1305, rivalski upravičenec 1271-1284)
* Hugo V. Burgundijski (1305–1313)
* Ludvik Burgundijski (1313–1316)
* Eudes IV. Burgundijski (1316–1320), ki je svoje pravice leta 1230 prodal
* Ludviku I. Bourbonskemu (1320)
 
==Viri==
* Haberstumpf, Walter (1995), objavljeno v Torinu, Dinastie europee nel Mediterraneo orientale: I Monferrato e i Savoia nei secoli XII–XV, <http://centri.univr.it/RM/biblioteca/scaffale/volumi.htm#Walter%20Haberstumpf>
* Runciman, Steven (1951-1954), A history of the Crusades, Cambridge University Press
 
[[Kategorija:Zgodovina Grčije]]
[[Kategorija:Križarske vojne]]
33.237

urejanj