Grad Sevnica: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 30:
[[Slika:Sevniški_grad_in_lutrovska_klet.JPG|thumb|250px|Sevniški grad in Lutrovska klet]]
Ko enkrat dodobra spoznamo preteklost, potem zlahka prepoznavamo njene sledi v sedanjosti, preteklost pa je na sevniškem gradu pustila mnogo sledi.
Pod odpadajočim [[omet]]om zunanje stene vzhodnega stanovanjskega [[trakt]]a bomo zlahka prepoznali za [[Pozna romanika|poznoromanski slog]] gradnje značilne [[ogelnik]]e, ki so sled najzgodnejšega, srednjeveškega obdobja tega gradu. Ko vstopamo v grad, nas nemški napis v [[Gotica|gotici]] nad vhodnim portalom, ki pravi, da potrpežljivost premaga vse, spomni na čas, ko je [[Inocenc Moscon]] v tem izreku iskal oporo med neskončnim pravdanjem za priznanje lastništva gradu, na katerega podobi je zapustil svoj neizbrisen pečat. Desno od vhodnih vrat je vzidan [[Rimski nagrobniki|rimski nagrobnik]] s podobo zakoncev v [[medaljon]]u, ki ga je dal sem pripeljati iz bližnjega Vranja [[Johann Händl pl. Rebenburg]],<ref>Peter PETRU; Thilo ULBERT; Vranje pri Sevnici, Starokrščanske cerkve na Ajdovskem gradcu; Vranje bei Sevnica, Fruhchristliche Kirchenanlagen auf dem Ajdovski Gradec; Katalogi in monografije 12 (Ljubljana, 1975), 13. </ref> na čigar slovitem parku in vrtovih pa je žal pustilo sledi predvsem več desetletno zanemarjanje. Nekaj trt, ki jih je dal zasaditi na južnem pobočju grajskega hriba, se je ohranilo do sedemdesetih let dvajsetega stoletja, vendar so bile tedaj povsem zaraščene z grmovjem in dračjem, dostop do njih pa so oteževale tudi številne kače. Danes jih ni več, park pa je zelo opustošen. Trenutno je najznamenitejše drevo v parku lejlandska pacipresa, v njem pa najdemo še dve veliki platani, visoko sekvojo, rdečelistno bukev, beli gaber, jesen, divji kostanj in hrast. Že od davnega leta [[1966]] je pripravljen zelo ambiciozen načrt za obnovo parka na osnovi [[Franciscejski kataster|franciscejskega katastra]] iz leta [[1825]], a realizacija žal napreduje zelo počasi. V letu [[2005]] je bilo očiščeno južno pobočje grajskega hriba, na terasah, ki jih je dal nekoč urediti pl. Rebenburg, pa je bilo zasajeno sadno drevje.
 
Tudi znotraj samega gradu ne manjka sledi, ki so jih za seboj pustila minula stoletja. Srce gradu je gosposko drugo nadstropje južnega krila, ki ga krasi čudovita [[Naorenesansa|neorenesančna]] oprema ([[opaž]]i, [[Ključavnica|ključavnice]], [[tapiserija]] …), ki v glavnem izhaja iz [[19.stoletje|19. stoletja]]. Tu sta danes konferenčna in poročna dvorana. Drugo nadstropje jugovzhodnega stolpa pa krasijo že omenjene restavrirane baročne freske. Pomemben pomnik preteklosti je tudi [[Renesansa|renesančno]]-[[Barok|baročna]] [[grajska kapela]], ki je v prvem nadstropju jugozahodnega stolpa in je bila v letu [[2005]] obnovljena, ohranjen je tudi oltar [[Sveti Jurij|svetega Jurija]] iz leta [[1637]]. V preostalih grajskih prostorih pa so danes našli svoje mesto: šolski [[muzej]], gasilski muzej, muzej o [[izgnanci]]h, [[galerija]] krasilne umetnosti [[Ivan Razboršek|Ivana Razborška]] in stalne razstave akademskega slikarja [[Alojz Konec|Alojza Konca]].