'''''Dekameron''''' je prvo veliko delo [[italija|italijanske]] pripovedne proze. Avtor dela je znani renesančni umetnik in tudi utemeljitelj [[novela|novele<!-- novela -->]] [[Giovanni Boccaccio]], ki je snov zanj jemal iz del [[rimAntični Rim|rimskega]]skega pisca [[Apulej]]a. Delo je nastajalo med letoma [[1348]] in [[1353]], prvič pa je bilo natisnjeno skoraj sto let po pisateljevi smrti. Vsebuje sto novel, kar nakazuje tudi naslov - '''''dekameron'''Dekameron'' (iz gr. ''deka hemarai'', kar bi lahko prevedli kot desetdnevnica). Novele združuje enoten okvir - zbirka se začne mojstrskim realističnim opisom sratšnesrašne [[kuga|kuge<!-- kuga -->]], ki je leta [[1348]] prizadela [[Firence]] in [[Italija|Italijo<!-- Italija -->]]. Deset mladih lijudiljudi - 7 deklet in trije fantefantje - se odloči zapustiti okuženo mesto. Zatečejo se v podeželjskopodeželsko vilo, čas pa si, po predlogu ene izmed delketdeklet, krajšajo s pripovedovanjem zgodb. Vsak dan vsak med njimi pove eno zgodbo. Ker je pripovdovalcevpripovedovalcev deset, nastane v desetih dneh 100 zgodb oz. novel. Vsak dan, razen prvega in devetega, je namenjen temi, ki jo določi "»kralj"« oz. "»kraljica"« dneva. V ospredju večine novel je čutna [[ljubezen]], prikazana v najrazližnejšihnajrazličnejših življenskihživljenjskih položajih. Boccaccio poveličuje človečnost, naravnost, spontanost niin svobodo, kar je povezano z veliko gospodarsko močjo Firenc pisateljevega časa. '''''Dekameron''''' je več stoletij vplival na italijansko pa tudi širše evropsko prozno [[književnost]]. Najpomembnejša je ''[[Novela o sokolu]]''.
