Nabucco (opera): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 1:
'''Nabucco''' je tretja [[opera]] [[Giuseppe Verdi|Giuseppeja Verdija]]. Besedilo je napisal [[Temistocle Solera]], krstna predstava te štiridejanke je bila [[9. februar]]ja [[1842]] v [[Milano|milanski]] Scali.
Sam krst je bil eden največjih triumfov v operni zgodovini in z njim je [[skladatelj]] postal eden najpomembnejših opernih ustvarjalcev vseh časov. Maestro [[Gaetano Donizetti]] je velik uspeh opere slutil že vnaprej in je svojim prijateljem v Bergamo pisal, naj nikakor ne zamudijo uprizoritve nove opere. "Te noči Milano ni spal, naslednjega dne je bila nova mojstrovina glavna tema vseh pogovorov. Verdijevo ime je bilo v vseh ustih," je trdilo neko poznejše poročilo. Nabucco je bil samo v krstni (spomladanski) sezoni ponovljen še 65-krat. "Z Nabuccom se je dejansko začela moja kariera opernega skladatelja," pa je skladatelj zapisal skoraj štiri desetletja kasneje.
Nabucco nikakor ni delo začetnika, saj v njej skladatelj dokazuje presenetljivo zrelost in poznavanje osnovnih glasbenih sredstev. Njen nesluten uspeh mu je odprl vrata v najvišje družbene in umetniške kroge, kar je pomembno vplivalo na njegov osebnostni razvoj. S časom je postal pravi literarni poznavalec, saj se je goreče posvetil prebiranju evropske dramske literature. Tako se je poglobila njegova dramska vizija: pridobil je občutek za različne možnosti poetske in s tem tudi glasbene drame, ki so znatno presegale konvencije romantične opere. Obsežen operni opus, ki se razteza skozi več desetletij, prežema vseskozi enotna verdijanska 'operna estetika', ki jo je skladatelj izoblikoval že v rani mladosti in je nikoli ni prekinil: dobra naj bi bila tista opera, katero publika, polna navdušenja, bučno pozdravi v polni operni hiši. Njen namen je raziskovanje človeških strasti in reakcij v situacijah izjemne dramske napetosti, glavno izrazno sredstvo pa je spoj poezije in glasbe.
Verdi je zelo cenil italijansko operno tradicijo, iz katere je sam izhajal in s katero ni hotel prekiniti, pač pa jo le prenoviti. Njegove zgodnje stvaritve se še zgledujejo po togi zgradbi italijanske številčne opere, ki sloni na ustaljenih šablonah in sosledju arij, duetov, ansamblov ter zborovskih točk. V Nabuccu pa so že vidni znaki oddaljevanja od teh ustaljenih stereotipov. Opera nam namesto brezosebnih likov predstavi junake iz mesa in krvi, njihova osebnost pa se izraža v arijah, ki so veliko več kot le razkazovanje pevskih vrlin interpretov. V njih se izražajo preprosta čustva ljubezni, pobožnosti in domotožja, ki zaradi svoje univerzalnosti zlahka prodrejo do srca poslušalcev. Ljudski ton pride do izraza v preprostih melodijah, številnih zborovskih točkah in v orkestraciji, v kateri igrajo pomembno vlogo pihala. Nabucco je dinamično delo, v katerem prvič pride do izraza napeti, energični, z elanom prežeti Verdijev glasbeni slog, ki odlikuje vse njegove kasnejše stvaritve.
Nabucco ne napoveduje le zgodovine Verdijeve skladateljske poti, pač pa na nek način tudi zgodovino Italije – njene nacionalne osvoboditve in vnovične združitve. Je namreč prva Verdijeva opera, v kateri je pod krinko zgodovinskega dogajanja obravnaval aktualno problematiko. Osrednja tema opere so namreč sanje ljudstva o zedinjeni [[Italija|Italiji]], kar je bilo takrat aktualno tudi v italijanskem združitvenem gibanju ([[risorgimento]]). Zgovornost, s katero je opera izrazila religiozno in nacionalno razpoloženje ljudstva, je imela pri uspehu tega gibanja nemalo vlogo in Nabucco je postal njegov nepogrešljiv element (zborovski napev iz 3. dejanja ''Va pensiero /slov. Splavaj misel na krilih kipečih/'' je bil izbran za neuradno himno patriotskega gibanja). Nabucco je veličasten skupinski portret o usodi naroda, posebno pomembno vlogo pa ima zbor. Vsako dejanje vsebuje vsaj en veliki tableau, v katerih je najbolj jasno izražena mešanica religije in nacionalizma, tipična za risorgimento. Prve predstave so z zborovsko glasbo tako navdušile, da je skladatelj dobil vzdevek "il padre del coro" /slov. oče zbora/. Večji del te zborovske glasbe je pisan unisono, kar v kontekstu dramske in izrazne funkcije simbolizira petje skupnosti.
Ob koncu 19. stoletja je novinar iz [[Torino|Torina]] Verdija označil kot »patriarha, božanskega varuha domovine«. Skladatelj se je le redko pojavljal v javnosti in te trenutke je ljudstvo pozdravilo s presenetljivim izkazovanjem ljubezni in spoštovanja.
== Osebe ==
| |||