Trapezundsko cesarstvo: Razlika med redakcijama

|capital = [[Trabzon|Trapezund (Trabzon)]]

Prihod [[križarji|križarjev]] pred glavno mesto Bizantinskega cesarstva v četrtem križarskem pohodu leta [[1203]] je v cesarstvu povzročil popolno razsulo. Brata Aleksej in David (Megas) Komnen, ki sta po uboju svojega starega očeta cesarja [[Andronik I. Komnen|Andronika I.]] in očeta Manuela leta [[1085]] z materjo RusudanRusudano pobegnila iz [[Bizanc]]a v [[Gruzija|Gruzijo]], sta izkoristila razsulo in se poskusila osamosvojiti. Njuna teta, kraljica Tamara Gruzinska, jima je leta [[1204]] dala na razpolago svojo vojsko, s katero sta osvojila mesto [[Trabzon|Trapezund]] (Trabzon) in nekaj ozemlja ob takratni bizantinsko-gruzinski meji. Brata sta se proglasila za zakonita nalednika Bizantinskega cesarstva in Aleksej si je nadel tradicionalni bizantinski vladarski naslov "''cesar in avtokrat Rimljanov''".

Prodiranje trapezundske vojske na zahod je pipeljalo do neizbežnega spopada s Teodorjem Laskarisom, ki je poveljeval glavnini preostale bizantinske vojske v [[Anatolija|Mali Aziji]]. Teodor je sklenil zavezništvo s [[Seldžuški sultanat Rum|Seldžuškim sultanatom Rum]] in Aleksejeva in Davidova ideja o ustanovitvi lastnega velikega cesarstva je kljub zavezništvu z [[Latinsko cesarstvo|Latinskim]] in [[Gruzija|Gruzinskim cesarstvom]] že leta [[1205]] propadla. [[Seldžuki]] so namreč začeli oblegati Trapezund, vojsko, ki bi morala napasti [[İzmit|Nikomedijo]] (İzmit), pa so sovražniki potolkli. Teodor bi lahko nadaljeval vojno s Trapezundom, a je zaradi preobremenjenosti raje sklenil premirje, ki je postalo dokončno šele leta [[1214]], ko so Sinop zasedli Seldžuki in se vrinili med obe državi. Po smrti cesarja [[Aleksej I. Megas Komnen|Alekseja I. Megasa Komnena]] so trapezundska ozemlja na Krimu postala vazalna država z imenom ''Teodorjeva kneževina''.

Mongoli so leta [[1258]] porušili [[Bagdad]] in za Trapezund se je po njegovem propadu začelo zlato obdobje. Ker je priznaval nadoblast svetovne velesile in je bil istočasno samostojen, je postal glavno zbirališče trgovcev ob svileni poti, ki se je s področja današnjega [[Izrael]]a in [[Libanon]]a preusmerila k [[Črno morje|Črnemu morju]]. Cesarstvo se je kljub obilju stalno zmanjševalo, ker so mu turški in gruzinski sosedje s hitrimi napadi košček za koščkom jemali državno ozemlje.

Ko je [[Aleksej I. Megas Komnen]] ustanovil Trapezundsko cesarstvo, si je nadel tradicionalni vladarski naslov bizantinskih cesarjev "''cesar in avtokrat Rimljanov''". Kasneje so cesarji pod pritiskom obnovljenega [[Bizantinsko cesarstvo|Bizantinskega cesarstva]] naslov spremenili v "''cesar in avtokrat celega vzhoda, Iberije (Gruzije) in prekmorskih provinc (Krima)''". Cesarji so kljub dogovoru ves čas obstoja cesarstva vzdrževali politično utvaro, da so bizantinski vladarji v izgnanstvu. Cesarjeva oblast, ki je bila na začetku absolutna, se je med državljanjskimi vojnami v [[14. stoletje|14. stoletju]] stalno zmanjševala in prehajala na lokalne fevdalce. Fevdalci so prevzeli velik del državnih pooblastil, tako da je med cesarjem in fevdalci nastalo politično ravnotežje, ki je trajalo vse do propada cesarstva.