Arhiv: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m →Nastanek arhivov: {{glavni}} |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 25:
Glede na obliko hranjenja in glede na tip vsebine poznamo tudi [[Arhivska zbirka|zbirke]] na inšitutih.
== Nastanek arhivov ==
==== Od antike do srednjega veka ====
Že v [[Zgodovina Grčije|antični Grčiji]] in [[Zgodovina Rima|Rimu]] so skrbeli za varstvo javnih listin, ki so jih v Grčiji kopičili v ''Archeionu'' v Rimu pa v ''Tabulatiumu''.
V [[srednji vek|srednjem veku]] je bilo do vzpona mest v 12. stoletju in povečevanja trgovine le malo gradiva. Antična tradicija arhiviranja se ni ohranila. Veliko se ga je tudi sproti uničevalo. Ohranili so se le nekateri dokazi za pravice posameznikov in institucij. Izjema je bil papeški arhiv, kjer se je ohranilo tudi najpomembnejše gradivo.
==== Vladarske pisarne ====
Proti koncu srednjega veka so se pojavile arhivske upravne enote pri cesarskih in kraljevih pisarnah. Pojavili so se tudi arhivi v velikih mestih Sredozemlja in v Porenju. Hranili so predvsem listine, privilegijske knjige, zapisnike mestnih svetov, notarske knjige in obračune. Veliko zasebnega gradiva pa se je ohranilo v cerkvenih arhivih.
==== 16. stoletje ====
Od 16. stoletja, ko se je vladarska pisarna ustalila v enem kraju, je nastopila doba aktov oz. spisov, kar je privedlo do kopičenja dokumentov v arhivih. Nastala je potreba po ločevanju rešenih in nerešenih zadev. T.i. registratoriji so vodili posebne registraturne protokole, kamor so v kronološkem zaporedju vpisovali zadeve, ki so jih odlagali. V registraturo so šle vse rešene zadeve. Starejše dokumente, ki za tekoče poslovanje niso bili več pomembni pa so vlagali v arhiv. Pojavil se je nov profil uradnika - arhivarja, ki ga je zaposlovala država. Arhivar je skrbel izključno za staro gradivo.
==== 17. stoletje ====
V 17. stoletju se je pojavil nov tip arhivov, t.i. '''tajni arhiv''', ki je bil centralne narave in zaprt za javnost. Najstarejša tajna arhiva sta nastala v [[Prusija|Prusiji]] (1610) in v [[Vatikan]]u (1612). V [[Habsburžani|Habsburški monarhiji]] je bil ustanovljen leta 1749 in je zaposloval uradnike in posameznike, ki so skrbeli za prevzem gradiva ukinjenih uradov.
==== 19. stoletje ====
Konec 18. in v začetku 19. stoletja so se iz tajnih arhivov razvili prvi '''historični arhivi''', ki so se polnili tudi z, za državno upravo, nepomembnim gradivom (npr. ukinjenih [[samostan]]ov). Arhiv se je dokončno ločil od registrature. In če je bil prej arhiv zakladnica državnih pravic, je postal zdaj zakladnica [[zgodovinski vir|zgodovinskih virov]]. Povečalo se je zanimanje za zgodovinsko raziskovalno delo, zato je bilo zahtevano znanje arhivarjev vedno širše. V prvi polovici 19. stoletja so namreč že nastale prve šole za [[diplomatika|diplomatiko]] in druge [[pomožne zgodovinske vede]].
30. leta 19. stoletja štejemo za desetletja rojstva '''modernega arhiva''', ki je dostopen širši javnosti. Arhivi so bili integrirani v državni aparat, zaradi česar so se sprejemali predpisi. Leta 1831 je bil sprejet prvi predpis, da naj se staro gradivo ne uničuje. Arhiv je na podlagi zakonov začel prevzemati gradivo še delujočih ustanov. V slovenskih deželah so začeli prevzemati gradivo delujočih sodišč in uprave. Rodil se je pojem [[kulturna dediščina]], ki je veljal tudi za [[arhivsko gradivo]].
== Nastanek arhivov na Slovenskem ==
{{glavni|Arhivarstvo na Slovenskem}}
Arhivi so kot ustanove za sprejem, hrambo in usposabljanje arhivskega gradiva za uporabo nastali v 19. in 20. stoletju vzporedno z razvojem zgodovinopisja. Neposredne predhodnike so imeli v starejših ustanovah, katere so hranile gradivo, ki je odslužilo namenu tekočega poslovanja in ga hranile v posebnih oddelkih, ki jih najprej najdemo na dvornih in v deželnih pisarnah, nato pa tudi v muzejih.
V prvi polovici
== Viri ==
| |||