Teorija mirujočega stanja: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m dp
m dp
Vrstica 1:
'''Teoríjo mirujóčega stánja''' so razvili leta [[1948]] [[Fred Hoyle]], [[Hermann Bondi]] in [[Thomas Gold]] kot protiutež [[teorija prapoka|teoriji]] [[prapok]]a. Po tem stacionarnem modelu se [[Vesolje]] sicer širi, ne spreminja pa se njegova oblika v [[čas]]u, ker nastaja nova [[snov]], ki ohranja enako [[gostota|gostoto]]. Vesolje se ne ponavlja, a se spreminja le toliko, da lahko ostaja nespremenjeno. Ni se nikoli začelo, ampak je ves čas enako. Kolikor snovi iz določene [[prostornina|prostornine]] uide zaradi oddaljevanja [[galaksija|galaksij]], je nastane v tej prostornini. Potrebna je le majhna količina nove snovi, v [[naša Galaksija|naši Galaksiji]] približno nekaj sto [[atom]]ov [[vodik]]a na leto. Ker te nove snovi neposredno ne moremo zaznati, temelji teorija na trdnih tleh. V 1.250 letih bi moral v kocki z robom 100 [[meter|m]] nastati en sam vodikov atom. Vse sevanje izvira iz [[zvezda|zvezd]] in je mogoče prostoru med zvezdami prirediti [[temperatura|temperaturo]] 0 [[Kelvin|K]]. Nenehno nastaja vodik in v zvezdah nastajajo iz vodika težji [[kemijski element|kemijski elementi]]. Nanje je vplival film ''Mrtvi v noči'', ki so ga kot mladi raziskovalci na Univerzi v Cambridgeu gledali leto poprej.
 
Problemi v zvezi s teorijo mirujočega stanja so se začeli pojavljati v poznih [[1960.|60. letih 20. stoletja]], ker so videli, da se Vesolje v bistvu spreminja: [[kvazar]]je in [[radijska galaksija|radijske galaksije]] so našli le na velikih razdaljah in zaradi končne [[hitrost svetlobe|hitrosti svetlobe]] ne tudi v bližnjih [[galaksija]]h. Končni udarec je prišel leta [[1965]] z odkritjem kozmičnega [[mikrovalovi|mikrovalovnega]] [[prasevanje|prasevanja kozmičnega ozadja]], ki ga je napovedala teorija prapoka, teorija mirujočega stanja pa ne.
 
Danes večina [[astronom]]ov meni, da je teorija prapoka dober približek opisa nastanka Vesolja in osnova za bolj dovršene teorije.