Wikipedija

Četniki: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
m {{slog}}, odstr. podpis
pravzaprav sodi dodatek v nov članek
Vrstica 1:
{{slog|neurejen dodatek}}
 
'''Četniki''' je naziv za več različnih ([[paravojaštvo|para]])[[vojaštvo|vojaških]] organizacij:
* [[četniki (Otomansko cesarstvo)|četniki]] v času [[Otomansko cesarstvo|Otomanskega cesarstva]] so nastali kot prostovoljne enote, ki so se [[gverilsko bojevanje|gverilsko bojevali]] proti [[Turki|Turkom]] za osamosvojitev izpod njihove nadoblasti;
Vrstica 28 ⟶ 26:
[[sv:Četnici]]
[[tr:Çetnikler]]
 
 
 
SLOVENSKI ČETNIKI – PLAVA GARDA – JUGOSLOVANSKA VOJSKA V DOMOVINI (SLOVENIJI)
 
 
V Sloveniji mnogim ni znano, da so med okupacijo od 1941 do 1945 delovali, poleg partizanov in domobrancev, tudi slovenski četniki, navadno imenovani kot plavogardisti. Dejansko pa je šlo za legitimni del poražene vojske Kraljevine Jugoslavije (VKJ), ki so kot četniški odredi oz. kot del Jugoslovanske vojske v domovini (JVvD), delovali po navodilih begunske vlade v Londonu, v Jugoslaviji pa so bili podrejeni generalu Draži Mihailoviću.
 
Četništvo je bilo najbolj znano v Srbiji, kjer so nekdanje hajduke (borce proti Turkom in njihovim vazalom) predvsem med obema balkanskima vojnama 1912–1913 začeli imenovati četnike, pa je tako tudi izraz »četovanje« pomenil »bojevanje« v skupini. Iz tega obdobja so tudi Slovencem znani »četniški dobrovoljski odredi«, v katere so sprejemali prostovoljce iz ostalih dežel (in Slovenije), ki so se zaradi panslovanskih in preporodovskih idej želeli bojevati proti Turkom.
 
Vojni plan VKJ je vseboval določilo, da se ob agresisiji na Jugoslavijo formiral šest četniški bataljonov, bi bodo nadaljevali z odporom pod vodstvom najstarejšega vojvode Koste Pečanca. Ker pa je ta sklenil z Nemci dogovor o delovanju proti partizanski vojski, je odstavljen (in kaznovan z ustrelitvijo), njegove naloge pa je prevzel generalštabni polkovnik Draža Mihailović. Slovenske razmere je dobro poznal, saj je bil tudi poveljnik celjskega polka. Bil je tudi sošolec generala De Gola in Vladimirja Vauhnika. V Celju je spoznal tudi družino Šušterič, ki je bila izgnana v Srbijo in so vsi moški člani sodelovali v četniški vojski. Najmlajši, Uroš, je sredi leta 2007 bil imeovan za (drugega slovenskega) četniškega vojvodo “Triglavskega”.
 
Četniška ideološka baza naj bi bilo t. i. ravnogorsko gibanje, ki pa v Sloveniji ni imelo globljih korenin. Šlo je za ohranitev monarhije in ideje o veliki Jugoslaviji ob podpori zahodnih zaveznikov. Moblizacijsko bazo so, podobno kot za domobrance in četnike, predstavljale strankarske paravojaške legije, ki je bila zelo močna. Tako je Slovenska legija, ki je združevala vojaški potencial Slovenske ljudske stranke, štela okrog 6.000– 7.000 pripadnikov (večina je pristopila MVAC oz. slovenskemu domobranstvu), Sokolska legija, 700–900 članov, večinoma aktivnih članov JVvD, Narodna legija (300 članov), skupina Pobratim (500) in častniška skupina (okrog 400 članov). Koordinacijo je vodila Slovenska zaveza, ki je za reševanje vojaških vprašanj ustanovila Vojaški svet, ki so ga sestavljali poveljniki legij – podpolkovnik Ernest Peterlin - Logar, polkovnik Vladimir Vauhnik, Ivan Prezelj, Kokalj Anton - Tonči, kapetan bojne ladje Klinar Andrej - Hren, major Karl Novak in drugi). Vsi člani vojaškega sveta pa so bili evidentno tudi pripadniki raznih tujih služb (britanske, nemške, italijanske).
 
Poveljnik slovenskih četnikov je bil najprej konjiški polkovnik Jaka Avšič, njegov načelnik štaba pa generalštabni major Karl Novak. Ko je polkovnik Avšič že sredi 1941 prestopil k partizanom, je poveljnik slovenskih četnikov postal četniški vojvoda Karl Novak, ki je bil pozneje (1944, v Italiji) povišan v podpolkovnika, nazadnje pa leta 1946 v generalštabnega polkovnika. Ko je septembra 1943 major Novak odšel v Italijo kot predstavnik generala Mihailovića za zvezo z zahodnimi zavezniki, so slovenske četnike vodili kapetan bojne ladnje Klinar Anton - Hren, polkovnik oz. brigadni general Vladimir Vauhnik (kot general Račič) in polkovnik oz. divizijski general Ivan Prezelj - Andrej., ki je bil nazadnje imeovan še za poveljnika Slovenske narodne vojske.
 
Tako je med vojno delovali od 300 do 600 četnikov, predvsem kot obveščevalci in diverzanti, saj so imeli neposredne zveze tudi z britansko Soe. Po letu 1944 pa so delovali tudi na Štajerskem, kjer so se zbirali predvsem dezerterji iz nemške vojske. Posameznim delom so poveljevali:
- na Primorskem pod poveljstvom kapetana Ratomira Cotića - Vuka;
- na Gorenjskem pod poveljstvom poročnika Jožeta Hlebca - Krpana in pozneje kapetana Milka Piriha;
- v osrednji Sloveniji – Centralni četniški odred pod poveljstvom kapetana Milana Kranjca - Kajtimira, pozneje orožniškega majorja Boruta Koprivice - Danila, čigar enota je doživela po italijanski kapitulaciji odločilen poraz v Grčaricah, nakar je sledil še process proti “plavogardistom” v Kočevju;
- na Štajerskem pod poveljstvom narednika, pozneje poročnika, Jožeta Melaherja - Zmagoslava.
 
Tudi slovenski četniki so prikrito sodelovali z Italijani in pozneje tudi z Nemci. Znan je primer lažnega “štajerskega bataljona”, ki se je izdajal za partizansko enoto, da bi pozneje njegovi pripadniki prešli v MVAC oz. v Legijo smrti. Narednik Melaher je celo sklenil pisni dogovor o sodelovanju z Nemci. Marn Janez – Črtomir Mrak je kot poveljnik 1. bataljona Mirnskega partizanekega odreda edini s celo enoto prestopil na četniško stran.
 
No, veliko presenečenje pa je sledilo pozneje, ko je 1998 pokojnik akademik Aleksander Bajt v svoji knjigi Dosje Berman razkril, da je bil med okupacijo pripadnik četniške organizacije kot poročnik in šef protiobveščevalne službe v štabu majorja Novaka v Rimu; leta 2003 je ugotovljeno, da je bil tudi veliki slovenski olimpionik, Leon Štukelj pripadnik četniške organizacije in britanski agent Soe, in nazadnje, 2006, da je bil tudi Hrvoje Maister, četniški polkovnik in nazadnje vodja emigrantskega obveščevalnega centra v Salzburgu.
 
Na zavezniško stran so se rešili primorski in del gorenjskih četnikov ter 75 četnikov štajerskega odreda, katere so Britanci iz Vetrinja prepeljali v Italijo, ker so imelu urejene oznake (izkaznice) in navodila. Vsi ostali so doživeli že znano usodo kolaborantov.
 
Mnogi so tudi po končani vojni nadaljevali z ilegalnim obveščevalnim in diverzanskim delovanjem (križarji). Mnogim so tudi sodili (Bitenc Mirko, Milko Vizjak, Ernest Peterlin).
 
Osnovni vir: Marijan F. Kranjc in Slobodan Kljakić, Plava garda – poveljnikovo zaupno poročilo, Pro-Andy, Maribor, 2006 ter srbska inačica istih avtorjev Slovenački četnici, Filip Višnjić, Beograd, 2006
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/wiki/Četniki«