Groteska: Razlika med redakcijama

Takšno spajanje elementov proti vsaki naravni logiki je bilo že v antični dobi obsojeno s stališča [[klasika|klasične]] [[estetika|estetike]] kot nekaj, kar ne sodi v pravo umetnost. [[Vitruvius]], rimski [[arhitekt]] za časa cesarja Avgusta, se je v svojih spisih o arhitekturi (»''De architectura''«) v zvezi z groteskami v [[Titova palača, Rim|Titovi palači]] zgražal nad početjem slikarjev, ki [[motiv]]e, vzete iz [[realnost]]i, povezujejo na nelogičen način tako, da iz njih ustvarjajo pošastne oblike, namesto, da bi ostali zvesti posnemanju jasnih podob iz nam neznanega sveta. Kljub tako hudi obsodbi pa so [[renesansa|renesančni]] slikarji z navdušenjem posnemali novi rimski stil. Najprej v [[Italija|Italiji]], kjer je poleg grotesknih poslikav [[Pintoricchi]]ja, [[Agostino Veneziano|Agostina Veneziana]] in [[Luca Signorelli]]ja najbolj znana [[Raphaelo]]va poslikava [[vatikan]]ske ''Loggie'': spiralasti poganjki na osrednjih stebrih, iz katerih rastejo različne [[žival]]i (kače, podgane, veverice), zabrisujejo razliko med rastlinskim in živalskim svetom. Medtem ko nesorazmerje med tankimi vertikalnimi linijami in masivnostjo figur, ki jih nosijo, priča o umetnikovem neupoštevanju osnovnih zakonov [[statika|statike]]. Novi stil se je iz Italije hitro širil po [[Evropa|Evropi]], zlasti na sever, najprej v [[Francija|Francijo]], pod imenom ''crotesque'', nato pa še v [[Nemčija|Nemčijo]], kot ''grubengroteschisch''. V [[Anglija|Angliji]] se je okrog leta [[1523]] pojavila italijanska beseda ''antico'', ki je označevala »pošastne oblike«, ki so jih v Nemčiji imenovali »sanjski prividi«, v Italiji pa kot ''sogni dei pittori''.

 

[[Slika:TH-Barcelona12.jpg|thumb|250px|right|Antoni Gaudi:Hiša v Barceloni]]

== Teorije groteske ==

Različna tolmačenja pojma groteska se večinoma porajajo v okviru literarne analize s konotacijami na likovno umetnost in arhitekturo.