|
==Življenjepis==
Zora Tavčar se je rodila v meščanski družini v [[Loki pri Zidanem Mostu]]. V gimnazijo je hodila v [[Mariboru]], na [[Dunaju]] in v [[Ljubljani]], kjer je leta [[1947]] maturirala na [[poljanski gimnaziji]]. Nato je na [[Univerzi v Ljubljani]] študirala primerjalno književnost z literarno teorijo in slovenski jezik s književnostjo in tam tudi diplomirala. Leta [[1963]] je na katoliški univerzi [[Sacra Cuore]] v [[Milanu]] doktorirala iz literarnih predmetov.
Leta [[1951]] se je poročila s pisateljem [[Alojzom Rebulo]] in se preselila na [[Opčine pri Trstu]]. Tam je poučevala slovenščino, zgodovino, zemljepis, državnodržavljansko vzgojo in latinščino na srednjih šolah pri Sv. Jakobu in Sv. Ivanu v Trstu, na učiteljišču A. M. Slomška, nazadnje na srednji šoli Srečko Kosovel na Opčinah. Od leta [[1988]] je v pokoju. Sedaj živi razpeta med rojstno Loko pri Zidanem Mostu in Opčinami.
==Dela==
Tavčarjeva je napisala več knjig: ''Veter v laseh'' ([[1982]]), ''Poklical si me po imenu'' ([[1985]]), ''Ob kresu življenja'' ([[1989]]), ''Slovenci za danes v zdomstvu in emigraciji'' ([[1998]]) ter ''Slovenci za danes: 30 intervjujev z znanimi Slovenci in Slovenkami v emigraciji in doma'' ([[1991]]). Dve knjigi je tudi prevedla: [[B. Traven]] - ''Obiralci bombaža'' iz nemščine ([[1951]]) in [[G. Marotta]]''Učenci sonca''iz italijanščine ([[1976]]). Pisala je tudi novele, ki so izhajale v revijah, največ v [[MladikaMladiki]] ([[Trst]]), Moje delo itd. Pesmi je objavljala v [[Mladinski reviji]], [[Besedi]], [[Novih Obzorjih]], [[Zalivu]], [[Tokovih]], [[Mladiki]] ([[Trst]]), [[Galebu]]. Leta [[2001]] je izšla njena poezija ''Ko se ptički prebude: pesmi za otroke in otroške duše''. Njeno pisanje oblikuje motivska pisanost, poetična sočnost, duhovna šegavost, smisel za naravo in izbran jezikovni čut. Napisala je tudi mladinske povesti, ki so izhajale v [[Galebu]] in [[Pastirčku]], [[Novi Mladiki]] in [[Pionirskem listu]]. Najbolj znane izmed njih so: ''Luč z Vrhovelj'' ([[1964]], [[1970]]), ''V srcu Afrike'' ( [[1964]], [[1968]]) ter ''Med vzporedniki in poldnevniki'' ([[1966]]). Prevajala je prozo in pisala drame za [[Radio Trst]]. Napisala je tudi vrsto radijskih iger za mladino in esejev. Nekatere igre so bile tudi nagrajene: ''Gaber nad prepadom'' ([[1964]]), ''Primer Steiner'' ([[1968]]) in ''Gabi'' (nagrajena in izvajana na [[Radio Ljubljana]]). Dve igri je uprizorilo SSG v Trstu. Veliko iger je napisala in zrežirala tudi za svoje dijake, ki so jih nato zaigrali. Uredila je več knjig in jim napisala spremno besedo. Sodelovala je tudi pri sestavljanju šolskih knjig za srednje šole v Italiji. Prejela je tudi nekaj nagrad, in sicer: nagrado [[Vstajenje]] za knjigo Veter v laseh ([[1982]]), ter prvo nagrado na natečaju MMladike (Trst) za novelo ''Velika maša'' ([[1974]]). Leta 2007 je dobila diplomo - priznanje Andragoškega centra pri Ministrstvu za šolstvo in znanost v Ljubljani za dolgoletno delo pri izobraževanju odraslih. Sodelovala je tudi kot raziskovalka emigrantske književnosti pri antologiji emigrantske literature ''[[Pod južnim križem]]'' in pri knjigah [[SAZU]] Slovenska književnost v zdomstvu.
Dobila je tudi srebrno plaketo Občine Sevnica za prispevek h kulturi občine. V Bariju v [[Italiji]] je dobila medaljo za svojo poezijo v Italijanščini (prevod Jelka Milič in Zora Tavčar) na Mednarodnem srečanju [[Ženske in poezija]].
Čeprav je napisala veliko mladinskih povesti in iger, je njen opus pretežno namenjen odraslim.
|
