Starokatoliška cerkev: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Klemen Kocjancic (pogovor | prispevki)
mBrez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 1:
Izraz '''Starokatoliška Cerkev''' označuje [[krščanstvo|krščansko]] [[Cerkev (organizacija)|Cerkev]], ki izhaja iz katoliškega izročila, vendar pa ni povezana z [[Rimskokatoliška Cerkev|Rimskokatoliško Cerkvijo]].
 
Najbolj znane in najbolj številčne so Starokatoliške Cerkve v [[Nemčija|Nemčiji]], [[Avstrija|Avstriji]] in [[Švica|Švici]]. Nastale so po [[Prvi vatikanski koncil|PrvmPrvem vatikanskem]] [[ekumenski koncil|koncilu]] ([[1870]]) na pobudo tistih katolikov, ki niso hoteli sprejeti koncilske dogme o [[papeška nezmotljivost|papeški nezmotljivosti]] in jih je zato Rimskokatoliška Cerkev [[izobčenje|izobčila]]. Najostrejši kritik koncila je bil münchenski profesor cerkvene zgodovine [[Ignaz von Döllinger]]. Menil je, da je s koncilskimi sklepi ogrožena in odpravljena prastara ureditev Cerkve, v kateri ima glavno vlogo škofovska služba. Po novem papež ni več prvi med enakimi, pač pa ima višjo oblast kot vsi drugi škofje. Döllinger je bil sicer proti razkolu z Rimom, vendar pa kompromisa ni bilo možno doseči in Rimskokatoliška Cerkev je Döllingerja izobčila. Po tem so se Döllingerjevi somišljeniki zavzeli za ustanovitev samostojne Starokatoliške Cerkve.
 
Nekoliko drugačno zgodovino ima Starokatoliška Cerkev na [[Nizozemskem]] (nekateri jo imenujejo tudi Janzenistična Cerkev). Nadškofija v Utrechtu je delovala v okviru Rimskokatoliške Cerkve od konca 7. stoletja. Leta [[1723]] je prišlo do spora s papežem, ki ni hotel potrditi nadškofa [[Cornelius van Steenoven|Corneliusa van Steenovena]], ki so ga izbrali Nizozemci. Ta nadškof pa je hitro postavil še nekaj sebi podrejenih škofov in vodil nadškofijo neodvisno od Rima. Papež je uporniške škofe izobčil in leta [[1853]] postavil svojo lastno garnituro škofov, ki so jih začeli imenovati "novi katoliki". Istočasno se je prejšnjih nizozemskih škofov in njihovih somišljenikov prijelo ime "starokatoliki". Po Prvem vatikanskem koncilu so ti starokatoliki prevzeli pokroviteljstvo nad novonastalimi starokatoliškimi Cerkvami v Nemčiji, Avstriji in Švici in poskrbeli tudi za [[apostolsko nasledstvo]] starokatoliških škofov po Evropi (to pomeni, da je [[škofovsko posvečenje]] starokatoliških škofov veljavno po rimskokatoliških in po pravoslavnih merilih).