Tomo Zupan: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 5:
== Zupanovo življenje ==
Po končani klasični gimnaziji je v [[Ljubljana|Ljubljani]] v letih 1858–1862 študiral [[teologija|bogoslovje]] in leta 1863 postal ordinarij. Na proslavi ob tisočletnici prihoda [[Ciril in Metod|Cirila in Metoda]] na [[Velikomoravska|Velikomoravsko]] si je za življenjski cilj postavil službo narodu. V letih 1862–1867 je bil [[prefekt]] v [[Alojzijevišču]], kjer je med obiskovanjem ljubljanske klasične gimnazije bival tudi sam, zasebno študiral [[stara cerkvena slovanščina|staro cerkveno slovanščino]] in slovenščino. Leta 1869 je opravil zrelostni izpit iz slovenskega jezika pri [[Fran Miklošič|Franu Miklošiču]] na [[Dunaj|Dunaju]], leto prej pa enak izpit iz verouka v Ljubljani. Po približno tridesetletnem poučevanju obeh predmetov po različnih šolah v Ljubljani in Kranju je v letih 1881–1893 služboval kot vodja Alojzijevišča in se po razrešitvi iz tega mesta potegoval za službo bibliotekarja v današnjem [[NUK]]-u. Po upokojitvi je bival na svojem gradu na Okroglem pri Kranju in vsestransko dejaven dočakal visoko starost. Svoj gradič na Okroglem je zapustil slepim.
 
Prejel je mnogo priznanj in uglednih nazivov. Med drugim je postal častni meščan Ljubljane, [[Kranj|Kranja]] in [[Naklo|Naklega]]. Leta 1968 sta bili na njegovo rojstno hišo v Smokuču in na gradu na Okroglem vzidani spominski plošči.
 
Vrstica 11 ⟶ 12:
== Zupanovo delo ==
 
Zupan je zbiral podatke o rodu [[France Prešeren|Franceta Prešerna]] in njegovih znancih. Sestavil je pesnikov rodovnik po očetovi in materini strani. Podatke o živlnjenjuživljenju znanega gorenjskega [[Vrba|Vrbljana]] so mu posredovali informatorji, ki so bili s pesnikom v sorodu ali so ga osebno poznali. Veliko je sodeloval z njegovo sestro Lenko, s katero se je med letoma 1878 in 1890 načrtno pogovarjal, pripoved skoraj dobesedno zapisal in jo kasneje spreminjal z dopolnitvami in prepisi. V tisku je objavil le drobce tega besedila, saj je želel kasneje izdati samostojno monografijo. Zaradi [[France Kidrič|Kidričevega]] dvoma o avtentičnosti navedb sestre našega največjega pesnika je njen tisk odlagal. Nazadnje je objavil le povzetek, ki ga je ponatisnil v knjigi ''Kako Lenka Prešernova svojega brata pesnika popisuje''. Podobno je objavil Lenkine opise nekaterih ostalihdrugih Prešernovih sorodnikov. V domu na Okroglem je shranil najdene kose Prešernovega pohištva, ter nekatee njegove predmete in dokumente. Prešerovo zapuščino danes hranijo v [[Narodni muzej Slovenije|Narodnem muzeju v Ljubljani]] in Prešernovem spominskem muzeju v Kranju. Poleg Prešernove je Zupan odkril tudi nekatere dele zaupiščine Prešernovih sorodnikov, pojasnil nekatere dotlej neznane besede iz Prešernovega narečja in imena ter odkril nekaj Prešernovih rokopisov (Prešernovo pismo staršem iz leta 1824 in nekatere Prešernove pesmi).
 
Zupan je sestavil tudi več daljših ali krajših biografij predvsem bližnjih rojakov (med drugim za Matijo Čopa, Luko Knaflja) in spominov na sogojence takratnega Alojzijevišča (med drugim za Frana Levstika, Josipa Jurčiča in Josipa Stritarja). Poskrbel je tudi za zapuščino Simona Jenka in zbiral vse, kar se mu je zdelo pomembno za slovensko kulturno zgodovino (vabila, osmrtnice ipd.). Zupan je imel bogato knjižnico z nekaterimi takrat težko dostopnimi knjigami (npr. Dalmatinovo Biblijo, 5 izvodov Krsta, Prešernove Poezije, ...). Evidentiral je še druge literarnozgodovinske dragocenosti (npr. Bodnikovo pismenost s Prešernovim podpisom). Njegovo knjižnično gradivo je na lastnikovo željo prišlo v NUK kot [[korpus separatum]].
Zupna je bil poleg tega tudi literarni ustvarjalec. Poleg njegovih pesmi, ki jih je objavljal v različnih tiskih, se je v rokopisu ohranila njegova pripoved z naslovom Jesensko listovje, ki velja za šibko idejno vzporednico Tavčarjevi pripovedi Cvetje v jeseni. Bil je tudi urednik, cerkveni govornik, jezikoslovec, pisec cerkvene zgodovine in obredne opreme in zbiralec podatkov o slovenskih orglah in zvonovih.
 
Ob koncu naj omenim še znamenito Zupanovo pridigo iz leta 1912, ki jo je Zupan predstavil ob odkritju spominske skulpture škofu Janezu Zlatoustu Pogačarju, rojenemu v Vrbi. Pridiga nosi naslov ''Breznica in Brezničanje''. V njej je Zupan naštel kar 120 mož, ki so bili rojeni na območju sedanje brezniške župnije in s svojim delom prispevali k razvoju slovenske kulture in znanosti.