Brezno, Podvelka: razlika med redakcijama

odstranjenih 12.656 zlogov ,  pred 13 leti
odstr. copyvio
(odstr. copyvio)
{{SloNaselje-stub}}
[[Kategorija:naselje Brezno]]
 
Vas Brezno se prvič omenja leta 1147 kot last Spanheimov, ki so tukajšnja posestva prevzeli od prejšnjih lastnikov grofov Breze - Seliških. Bernhard Spanheim Mariborski je Brezno izročil Henriku Prisu, pod pogojem, da po smrti izroči vsa posestva Šentpavelskemu samostanu. Ta šentpavelski samostan je kraj Brezno z vsemi posestvi res dobil že pred letom 1184.
V kraju Brezno so matična OŠ Brezno-Podvelka, dve trgovini, tri gostilne in športno-rekreacijski center. Ob izlivu Brezniškega potoka v Dravo sta kinološki poligon in splavarski pristan, kjer so še neposredno pred II. svetovno vojno sestavljali in plavili splave.
Središče tega prastarega Brezna je bila vsekakor cerkev. Marijina cerkev je bila zgrajena nekje med letoma 1181 ter 1184. Cerkev obdaja pokopališče, okrog katerega je danes obzidje. Cerkev je postala župna šele leta 1372. Cerkev je v osnovi srednjeveška stavba, ki ima na zunanji strani opornike, prezbiterij pa pokriva mrežast obok s sklepniki. Prvotna cerkev se prvič omenja že v darilni listini, s katero jo je grof Bernhard Spanheim Mariborski med letoma 1112 ter 1184 skupaj s posestvi poklonil Šentpave1skemu samostanu, ki jo je upravljal do svoje ukinitve leta 1782. Patronatske pravice so tedaj prešle na Koroški verski sklad. Prvotno je bila cerkev podružnica Dravograjske prafare. Leta 1532 so cerkev opustošili Turki. Takrat so Turki pustošili navzgor po Dravski dolini.
 
Cerkvi ni prizanesel niti požar, ki jo je leta 1710 popolnoma uničil. Po požaru in obnovi so cerkev še večkrat prenovili in predelali. Danes je od stare prvotne arhitekture le malo ohranjenega, morda le gotsko rebrovje v koru. Sedanja ladja je najbrž iz leta 1710, ko so cerkev baročno predelali zaradi požara. Oprava je večinoma baročna. Od treh oltarjev je glavni oltar izdelek mariborskega kiparja Jožefa Holzingerja. G1avni oltar je tako bil izdelan med letoma 1760 in 1770, stranska pa sta starejša, nekje iz leta 1700. Sedanja ladja je iz leta 1710, zvonik pa iz leta 1671. Prafara pripada cerkveno lavantinski škofiji, le od 1787 do 1859 leta je spadala pod sekovsko škofijo.
 
Nad vasjo, pod kmetijo Divjak, je manjše ležišče bakrove in svinčene rude. Rudo so črpali v zadnjih 150 letih v različno dolgih presledkih. Kadar je bil rudnik v obratu, je zaposloval tudi do 300 delavcev, ki so bili pretežno domačini. Zadnjič je rudnik obratoval leta 1930, ko so pričeli z delom v starih in deloma v novih rovih ter na dnevnem kopu. Rudos1edna pravica je bila v rokah gospe Eber. Rudo so prevažali v bližnjo vas Ožbalt, kjer so rudo topili. Ostanke plavža so našli na, mestu, kjer zdaj stoji šola. V zadnjih letih se teren v okolici nekdanjih rudnikov močno useda, pobočje poka ter drsi proti koritu Drave, zato preti velika nevarnost, da se pobočje zvrne v strugo Drave in jo zajezi. V povezavi z naravnimi bogastvi naj omenim, da so bili v sosednjem kraju Josipdolu, ki leži v ozki dolini potoka Velka, največji kamnolomi pohorskega tonalita, ki obratujejo še danes. Proizvodnja kock za tlakovanje cest, robnikov in plošč se je razvila šele po prvi svetovni vojni, ko je dosegla tudi do 300 vagonov proizvedenega materiala letno. Takratni lastnik Lenarčič je zaradi lažjega prevoza do železniške postaje v Podvelki dal zgraditi industrijsko železnico, ki so jo domačini po graditelju Lenarčiču imenovali Lenarčičevo progo. Leta 1954 je bila železnica opuščena, njeni sledovi pa se na nekaterih mestih še vedno dobro vidijo. V bližini Brezna je Potočnik Ivan ustanovil industrijsko žago, zato se po njem zdaj ta kraj imenuje Potočnik. Bata1jon pohorskega odreda, ki se je zadrževal na Pohorju, je 15. avgusta 1944 leta napadel Brezno in zažgal žago. Razorožil je člane deželne straže in odpeljal velik plen, ker je žaga delovala v korist sovražniku.
V ozki grapi potoka Velka je Pogačnik Edvard leta 1931 ustanovil tovarno lesovine in 1epenke. Predpogoj za industrijo sta bila smrekov les iz okolice in vodna sila potoka Velka. Obrat, ki je bil tehnično dobro opremljen, je porabil letno 4000 do 5000 kubičnih metrov lesa in do 500 ton domačega rjavega premoga. Izdelovali so sivo lepenko ter lesovino kot polizdelek za tovarne papirja. Letno so izdelali okoli 450 ton bele lesene lepenke in 700 ton bele lesovine. Lepenko so prodajali največ na domačem trgu, nekaj pa so je izvažali tudi v Italijo. Podjetje je zaposlovalo okoli 90 delavcev. Postopoma se je tovarna preusmerila na izdelavo stavbnega pohištva. Precejšen zaslužek je dajalo Breznu tudi sp1avarstvo. Pred drugo svetovno vojno je bilo Brezno zaradi svoje lege in obširnih okoliških gozdov središče dravskega splavarstva. Tu je bil ob izlivu Brezniškega potoka pred zajezitvijo Drave z izgradnjo hidroelektrarn glavni pristan "lenštat" ali z drugim imenom lent in prostor, kjer so sestavljali splave. Zadnji splavi so pluli po reki navzdol skozi falski prepust decembra 1941. leta.
Kot prvi znan termin splavarjenja na Dravi je bilo leto 1280. Sp1avarstvo na Dravi, ki je namenjeno predvsem transportu lesa, se omenja z letnico 1371/72. Kakšni so bili takrat splavi, dosegljivi viri ne povedo. Verjetno so bili v obliki pravokotnika s trtami povezana debla opremljena z vesli spredaj in zadaj. Verjetno so ta enostavna plovila vozila po Dravi le na krajših relacijah in še to le ob primerni vodi, saj je treba vedeti, da je bila Drava pred izgradnjo hidroelektrarn v ozki dolini med Pohorjem in Kozjakom polna nevarnih ozkih tesnin in brzic z mnogimi čermi, skalami v koritu reke in podobnimi ovirami. Bolje organiziran in tehnično izpopolnjen je pojav prevoza lesa in drugih tovorov po Dravi s šajkami. To so bila solidno grajena plovila, dolžine do 14 metrov in širine do 6 metrov. Tovrstno plovilo je upravljalo šest delavcev splavarjev in to na relaciji največ do današnje Vojvodine. Šajke so sestavljali - zbijali - v razmeroma dobro urejenih pristaniščih, ki so jih imenovali "lenštati". To so bila mesta na bregu Drave, kjer so bile brežine blage in voda sorazmerno mirna, da je bilo do brežin možno pripeljati in skladiščiti večje količine lesa. Obala - breg Drave je v takih primerih omogočala hkrati gradnjo in privez več plovil hkrati. Eden takih lenštatov je bil poleg ostalih v Dravski dolini tudi v Breznu ob izlivu Brezniškega potoka v Dravo. Gradnja velikih šajk se je vedno manj izplačala, zato so splavarji počasi prehajali na druga plovila; splave, katerih gradnja je bila dosti cenejša, poleg tega pa je bilo z njim mogoče prepeljati dosti več lesa. Največ so izdelovali splave "hlodovce", ki so bili precej enostavne izdelave in niso prenesli velikih obremenitev in dolgih poti. Široki so bili do 5 metrov, dolgi pa od 16 do 24 metrov. Gospodarnejši so bili splavi z posebnim načinom zbijanja imenovani »taljanški«, katere so se domačini naučili izdelovati od Italijanov. Ta splav je bil spredaj širši in je bil širok okoli 8 metrov, zadaj 5 metrov in dolg okoli 33 metrov. Z njim se je dalo prepeljati tudi do 120 kubičnih metrov lesa, kar je bilo že veliko več v primerjavi s šajkami. Ob močnem porastu lesne trgovine po letih 1934 so po Dravi iz vseh "lenštatov" splavili letno več tisoč splavov ali prek 100.000 kubičnih metrov 1esa. Iz Brezna so na primer splavili letno okoli 200 splavov največ za Banovce, Beograd in Pančevo. "Dravski flosarji" in njihovi "gospodarji" so bili že po tradiciji pojem dravske doline, ki se je imenovala tudi "dolina flosarjev - splavarjev". Od marca do novembra so splavarja sestavljali in splavljali splave do oddaljenih krajev na jugu države. V domače kraje so se vračali večinoma peš ali s kakšnim mimoidočim vozom. V pozni jeseni in pozimi so splavarje iskali kmetje in lesni trgovci, za delo v gozdu in pri spravilu lesa. V zimskem času ob "sanincu" - ugodnem snegu - so bile vse poti ob vznožju Pohorja in Kozjaka zatrpane z 1esom. Tokovni krog od poseka lesa, spravila, predelave na žagah in do splavarjenja se je ponavljal iz leta v leto za večino delavce - splavarjev dravske doline. Za primer naj navedem, da je potoval splav od Brezna do Beograda (Banovcev) od 14 do 15 dni, prevoz enega kubičnega metra lesa je stal 98 Din, rajža splavarjev pa 575 Din (podatki so za leto 1938). Doba splavarstva je trajala do okupacije Jugoslavije leta 1941, ko je postal transport lesa zaradi političnih in tržnih razmer popolnoma onemogočen. Kasneje po drugi svetovni vojni so pričeli prevažati les iz pohorskih gozdov s kamioni in železnico, pričeli so z gradnjo hidroelektrarn; poleg HE Fala še HE Mariborski otok, HE Dravograd, HE Vuzenica, HE Vuhred in nazadnje še HE Ožbalt. Splavarjenje je bilo vedno manj racionalno, zato so ga opustili. Časi splavarjenja pa so ostali v najlepšem spominu splavarjem in vsem tistim, ki so bili tako ali drugače tesneje povezani z njimi. Sp1avarjenje na Dravi ne sme prehitro v pozabo.
V Breznu je bila že od leta 1820 tudi šola. Do zgraditve šolske stavbe leta 1903 je potekal pouk v zasebni hiši. Leta 1968 je bil pouk ukinjen.
Okoliški gozdovi Pohorja in Kozjaka so bili zelo pripravni za razvoj narodno osvobodilnega gibanja. S prihodom okupatorja 1941 leta se je zatiranje našega življa obnovilo in večkrat povečalo. Zaradi tega je narodno osvobodilno gibanje med prebivalstvom na Pohorju zelo zgodaj našlo ugodna tla. Odpor zoper okupatorja se je začel že leta 1941. V veliki meri je slonel na predvojnem delavskem gibanju med pohorskimi prebivalci, kamnoseki in drvarji. Maja 1941 je bil v Ribnici na Pohorju ustanovljen odbor OF in od poletja tega leta je Ribniško Pohorje aktivno vključeno, ko je pohorska četa 12. avgusta 1941 uspešno napadla nemško postojanko v Ribnici na Pohorju. Pohorski bataljon je 4. decembra 1942 napadel nemško postojanko v Josipdolu. Decembra 1943 je bila tu ena največjih nemških ofenziv na Štajerskem. Pri Svetem Primožu na Pohorju je bila 8. januarja 1944 leta ustanovljena XI. SNUB Miloš Zidanšek. Ko pa je 23. avgusta tega leta Tomšičeva brigada razbila nemško postojanko v Ribnici, je nastalo na Pohorju prvo osvobojeno ozemlje in so tu prevzeli oblast odbori OF. Severno od Drave, se je na Kozjaku razširilo osvobodilno gibanje v začetku 1944 leta in ni bilo nič manj predano in živahno. Spomladi 1944 je deloval na Kozjaku vod Lackovega odreda, po katerem se imenuje osnovna šola v Breznu, in je postal kasneje 3. bataljon pohorskega odreda. Ta je izvedel več akcij, zlasti v Breznu, ki so močno odmevale med prebiva1ci. Ko je septembra 1944 prešla glavnina Lackovega odreda čez Dravo, na mestu, kjer stoji danes hidroelektrarna Ožbalt, je njegov prihod izzval množičen odpor proti okupatorju. Boj se je nadaljeval vključno z delovanjem I. in II. pohorskega bataljona, XI. brigade Miloša Zidanška, enot Lackovega odreda in treh brigad XIV. divizije vse do osvoboditve. V Lehnu na Pohorju je bilo že julija 1941. leta v Urbančičevi koči partizansko taborišče. Tu so osnovali Pohorsko četo, ki je kljub težkim izgubam ob napadu Nemcev 31. julija 1944. leta postala ena naših najpomembnejših enot na Štajerskem. Spomladi 1944 sta imeli Zidanškova in Bračičeva brigada, jeseni 1944. leta pa Šercerjeva brigada, hude boje z Nemci. Leta 1944 je bila v bližini Urbančeve lovske koče partizanska bolnišnica, pri Kolmanu pa kurirska postaja TV-11 S, prve skupine pohorskih partizanov, ki so prispeli s Smolnika. Partizanska bolnišnica je bila prav tako tudi v Gradišču na Kozjaku.
Brezno je precej razvlečena vas, ki leži na levem bregu Drave v ozki dravski dolini, ki se zoži nekje pri Spodnji Vižingi, zožitev pa sega vse do Fale. To sotesko imenujejo tudi Brezenska soteska. Na zahodu Brezno omejuje Kozji vrh in na vzhodu Ditnarjev vrh, za tiste, ki ne poznajo dravske doline, naj povem, da leži Brezno nekje na sredini poti od Maribora, proti Dravogradu. Brezno obsega starejše jedro okoli župne cerkve in ob izlivu Brezniškega potoka v Dravo ter mlajše povojno naselje na obeh straneh glavne ceste Maribor-Dravograd. Nad to cesto so enovrstne hiše in pod njo na prodnati terasi novejše zgradbe, kjer je sedaj novo središče kraja. K Breznu spadajo tudi samotne kmetije na spodnjem delu Brezniške grape.
Danes je Brezno urejena vasica z okoli osemsto prebivalci. V Breznu je novejša osnovna šola, ki je bila zgrajena leta 1978 in zaposluje okoli petdeset delavcev (učitelji in drugo osebje). Pred tem je potekal pouk v dveh stavbah v Podvelki. K šoli so priključene tudi podružnične šole iz Remšnika, Kaple, Ožbalta in Lehna. Števi1o učencev v šoli na žalost vsako leto pada. V sklopu osnovne šole delujejo tudi vrtci. Poleg osnovne šole je v kraju tudi starejši gasilski dom, dve prodajalni, dve gostilni, ... V sosednjem kraju v Podvelki je tudi sedež občine, banka, pošta, mesarija, dve prodajalni, dve gostilni, železniška postaja, ...
Sedež industrije je v sosednjem kraju v Podve1ki. Podjetje Marles hiše Podvelka izdeluje dele za montažne hiše. Industrija ne daje zaposlitve vsem vaščanom, zato se večina vozi na delo v bolj oddaljene kraje, tudi v Slovenj Gradec in Maribor.
<gallery>
Slika:Brezno.jpg|naselje Brezno