Ljubljanski zvon: Razlika med redakcijama

'''Ljubljanski zvon''' je bil [[Slovenci|slovenski]] [[časnik]], ki je izhajal od leta [[1881]] do [[1941]]. Po svoji vsebinski usmeritvah ga lahko uvrstimo med literarne časnike. To lahko sklepamo tudi po tem, da so bili ustanovitelji pretežno literati: [[Josip Jurčič]], [[Janko Kersnik]], [[Ivan Tavčar]] in [[Fran Levec]]. V ''Zvonu'' so uveljavljali [[realizem]] in [[naturalizem]]. Izhajal je kot mesečnik.

Celotno obdobje izhajanja je bil med glavnimi slovenskimi literarnimi revijami. V njem najdemo tudi umetnostne kritike, razne razprave in eseje o umetnosti. V letih po [[1930]] se je poleg vseh literarnih ukvarjanj začel nagibati tudi k družbenim dogajanjem. Ko je bil ustanovljen [[Dom in svet]], je ''Ljubljanski zvon'' izgubil precej sodelavcev, še posebno katoliško usmerjenih. Pomemben urednik je bil tudi [[Anton Aškerc]], ki je v časnik uvedel spremljanje dogajanja na področjih umetnosti.

Zelo pomembnemu trenutku v zgodovini Ljubljanskega zvona je prav gotovo botroval [[Oton Župančič]] z esejem [[Adamič in slovenstvo]]. Do spora je prišlo zaradi prepovedi objave kritik tega eseja s strani [[Tiskovne zadruge]]. To je povzročilo razkol in ''Ljubljanski zvon'' nikoli ni bil več tako uspešen. Prizadeti sodelavci so revijo zapustili in leta [[1933]] ustanovili [[Sodobnost]]. ''Ljubljanski zvon'' je dokončno pokopala [[Druga svetovna vojna]].