Rimskokatoliška cerkev v Sloveniji: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Redakcija 1214703 uporabnika 90.157.142.61 (pogovor) razveljavljena |
||
Vrstica 10:
===Slovenska Cerkev po drugi svetovni vojni===
Takoj po koncu [[Druga svetovna vojna|druge svetovne vojne]] je nova oblast v Sloveniji (pa tudi širše - v Jugoslaviji) začela z močno akcijo proti Cerkvi. Sodišča so obsodila veliko množico duhovnikov na dolgotrajne zaporne kazni, ne da bi sploh dokazala njihovo konkretno osebno krivdo: že samo dejstvo, da je nekdo duhovnik je zadostovalo za dokaz krivde. Povojne sodne procese proti duhovnikom izčrpno opisuje dr. Tamara Griesser-Pečar v knjigi ''Cerkev na zatožni klopi''. Knjiga govori o procesih proti 881 slovenskim duhovnikom, redovnikom, redovnicam in bogoslovcem. Namen procesov je bil zlomiti Cerkev kot edino organizacijo, ki je [[Komunistična partija Slovenije|Partija]] ni v celoti nadzirala in je zato za Partijo predstavljala možno opozicijo.
Praviloma so bili duhovniki obsojeni zaradi medvojne kolaboracije z okupatorjem. Na procesih so obsodili nekaj duhovnikov, ki so res sodelovali z okupatorjem, vendar je bilo takih duhovnikov izredno malo. Velika večina duhovnikov je med vojno pomagala svojim župljanom in celotnemu slovenskemu narodu s humanitarnim delom. Oblast je še posebej preganjala prav tiste duhovnike, ki so bili med vojno izrazito narodno zavedni in so naredili največ dobrega, saj so bili ravno ti duhovniki zelo priljubljeni, zato se je Partija čutila ogroženo. Veliko število kazenskih prijav proti duhovnikom je podal major [[OZNA|Ozne]] [[Mitja Ribičič]].
Glavne značilnosti procesov:
*Na sodiščih praviloma niso bili predstavljeni nikakršni konkretni dokazi za [[kaznivo dejanje|kazniva dejanja]]. Sodni spisi navajajo samo posplošene dokaze krivde: "splošno znano je, da je Cerkev zločinska organizacija", "ve se, da je Cerkev sodelovala z okupatorjem", ipd. Večina obsojenih duhovnikov je bila v resnici kriva samo ene stvari: da niso bili navdušeni nad komunizmom. Njihovo nekomunistično politično usmeritev so na sodišču praviloma opredelili z besedami "kolaboracija z okupatorjem". Poudariti velja, da je bila v očeh sodišč problematična že ''nevtralnost'' in tako so bili množično obsojeni tudi duhovniki, ki so sploh odklanjali kakršnokoli politično udejstvovanje.
*Pričanja prič na procesih so bila selekcionirana: sodišča so upoštevala zlasti obremenilne priče. Priče, ki jih je predlagal obtoženec, praviloma sploh niso bile zaslišane. V redkih primerih, ko so bile zaslišane tudi priče obrambe, pa sodišče njihovega pričevanja ni upoštevalo. V več primerih je domača fara zbrala več sto podpisov podpore faranov, ki so potrjevali, da je bil njihov [[župnik]] med vojno izrazit nasprotnik okupatorjev - izjav na sodišču niso prebrali in jih niso upoštevali, so pa še do danes ostale vložene v sodne spise.
*Sodišča so imela enak odnos tudi do uradnih sodnih izvedencev: znan je primer duhovnika, ki je bil obsojen, ker naj bi na svoj pisalni stroj napisal seznam simpatizerjev [[OF]] in ga izročil okupatorju. Sodni izvedenec je nedvoumno dokazal, da sporočilo ni bilo natipkano na obtoženčev pisalni stroj. Njegovo poročilo je vloženo v sodni spis, vendar ga niso upoštevali.
*Sodne postopke so spremljale močne propagandne akcije, ki so govorile o (nekonkretnih, vedar "vsem dobro znanih") zločinih, ki naj bi jih zagrešili obtoženci ali pa tudi <u>kdo drug</u>. Pri tem je bil močan poudarek na kolektivizaciji krivde. Če sodišče nekemu duhovniku ni moglo očitati res popolnoma ničesar, so poklicali priče, ki so začele naštevati zločine, o katerih so slišale govorice, da jih je nekje neznano kje storil nek drug duhovnik. S tem je senca krivde avtomatično padla na vse duhovnike.
*Sodišča so se pogosto preprosto požvižgala na čisto osnovno logiko: več obtožencev je bilo obsojenih za dejanja, ki naj bi jih zagrešili v času, ko na določenem kraju sploh niso mogli biti (ker so bili npr. v zaporu ali v bolnišnici).
*Za neobičajno logiko lahko štejemo tudi način, kako so sodišča obravnavala medvojno humanitarno delo obtožencev. Denimo, da je okupator aretiral 100 ljudi in je potem duhovnik posredoval zanje. Če je dosegel, da so jih 95 izpustili, potem je pred sodiščem veljalo to kot obremenilna okoliščina - to je bil dokaz kolaboracije: ta duhovnik je bil obsojen kot sodelavec okupatorja, ki je izdal 5 ljudi.
*Za kolaboracijo so šteli tudi dejanja povezana z opravljanjem poklica, kar po mednarodnih standardih nikakor ne šteje za kolaboracijo, npr. če je duhovnik podeljeval [[zakrament]]e sovražnim vojakom (po mednarodnih standardih velja to zgolj za normalno opravljanje poklica, enako kot npr. če brivec vojaka obrije, če mu trgovec proda žemljo ali če mu zdravnik oskrbi rane).
*Za hudo kaznivo dejanje je štelo tudi, če je obtoženec po vojni pisal v tujino - tudi če je šlo za čisto navadno osebno dopisovanje, še toliko bolj pa, če je pisal o razmerah ob koncu vojne. Duhovnik, ki je pisal prijatelju v tujini o [[povojni poboji|povojnih pobojih]] in o preganjanju Cerkve, je bil obsojen, da je s tem zagrešil dejanje, s katerim je škodil vojaški sili, obrambni sposobnosti in gospodarski moči [[FLRJ]] (zanimivo: sodišče pobojev in preganjanja ni zanikalo - problem je videlo le v tem, da je obtoženi o njih govoril oz. pisal).
Velika večina duhovnikov je bila obsojena na visoke kazni. Povprečni duhovnik, ki je bil brez osebne krivde obtožen samo posplošenega "protiljudskega delovanja", je bil obsojen na 5 do 10 let zapora ali prisilnega dela. Duhovniki, ki so jim lahko dokazali kaj konkretnega (npr. že omenjeno dopisovanje s tujino, skrivanje drugih duhovnikov ipd.), so bili obsojeni na 20 let ali na smrtno kazen. Kar nekaj duhovnikov je predčasno končalo prestajanjekazni - vendar tu ni šlo za posebno milost oblasti. Izpuščeni so bili, če so privolili v sodelovanje z [[UDBA|Udbo]] in včlanjenje v Ciril-Metodijsko društvo (duhovniško društvo sestavljeno predvsem duhovnikov-sodelavcev Udbe).
| |||