Anton Bonaventura Jeglič: Razlika med redakcijama

 

[[Bogoslovje|Bogoslovje]] je študiral v [[Ljubljana|Ljubljani]] in bil [[1873]] posvečen; nato je do [[1876]] študiral bogoslovje še na [[Dunaj|Dunaju]]. Po vrnitvi v domovino je bil [[kurat|kurat]] v ženski [[kaznilnica|kaznilnici]], nato je šel na študijsko potovanje po [[Nemčija|nemških]] in [[Italija|italijanskih]] [[univarza|univerzah]], nakar je bil podvodja in predavatelj na ljubljanskem [[semenišče|semenišču]]. Leta [[1881]] je postal [[profesor]] [[dogmatika|dogmatike]] na ljubljanskem bogoslovju, [[1882]] pa je bil imenovan za [[kanonik|kanonika]] [[vrhbosanski kapitelj|vrhbosanskega kapitlja]] v [[Sarajevo|Sarajevu]]. Leta [[1898]] je bil imenovan za ljubljanskega škofa. Bil je narodno zaveden in odločen bojevnik modernega katoliškega gibanja. Slovensko katoliško prenovo je pojmoval široko na vseh področjih življenja. Močno je podpiral kmečko [[zadružništvo|zadružništvo]]. Na njegov predlog in z njegovo pomočjo je bila v [[Šentvid pri Ljubljani|Šentvidu]] postavljena prva popolna slovenska gimnazija. Bil je vrhunski [[Slovenci|slovenski]] politik, zato je njegovo ime povezano z vsemi odločilnimi potezami in uspehi narodne politike od [[1898]] do [[1930]]. Čeprav so bili njegovi javni nastopi vidni in odmevni, je bilo njegovo politično delo precej prikrito. Za [[Katoliška narodna stranka|Katoliško narodno stranko]] (nato [[Slovenska ljudska stranka (zgodovinska)|SLS]]) je bil odločilna avtoriteta. Med [[prva svetovna vojna|prvo svetovno vojno]] je v sporu med starini in mladini v [[SLSz|SLS]] slednjim pomagal do zmage in s posebno deklaracijo [[1917]] podprl politiko t. i. [[majniška deklaracija|majniške deklaracije]]. Po nastanku [[Kraljevina SHS|Kraljevine SHS]] je v slovenskih notranjepolitičnih vprašanjih in glede odnosov znotraj [[SLSz|SLS]] ostal najvišja moralna in politična avtoriteta. V notranjih sporih slovenskega katolištva in SLS je vneto branil pravico do več mnenj. Zavračal je politiko slovenskega [[liberalizem|liberalizma]] in [[unitarizem|unitarizma]] ter obsojal [[komunizem|komunizem]]. Leta [[1930]] se je upokojil in se kot naslovni [[nadškof|nadškof]] garelski umaknil v [[Gornji Grad]], [[1932]] pa v [[Stična|Stično]]. Že v študentskih letih se je ukvarjal s [[publicistika|publicistiko]]. V njegovem obsežnem znanstvenem, poljudnoznanstvenem in vzgojnem delu je prevladovala [[apologetika]] [[krščanstvo|krščanstva]] in [[katoliška vera|katoliške vere]]. Bil je tudi pobudnik ustanovitve [[Orel (organizacija)|orlovske]] organizacije.