Mihael VII. Dukas: Razlika med redakcijama

Brez spremembe velikosti ,  pred 14 leti
brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Čeprav sta Mihael Psellos in Ivan Dukas ostala na dvoru kot svetovalca, se je Mihael vedno bolj zanašal do svojega finančnega ministra Nikeforicesa. Cesarjevo glavno opravilo je bil akademski študij. Finančnemu ministru je dovoljeval povečevanje davkov in razkošno trošenje državnega denarja brez ustreznega financiranja vojske. V največjih finančnih stiskah so se cesarski uradniki posluževali celo zaplembe premoženja in razlaščanja cerkvenih posesti. Slabo plačana vojska je postala neposlušna in Bizantinci so izgubili Bari, svoje zadnje ozemlje v [[Italija|Italiji]]. Leta [[1071]] so ga osvojili [[Normani]] [[Robert Guiscard|Roberta Guiscarda]]. Istega leta so se soočili z resnimi upori na [[Balkan]]u, kjer so [[Bolgari]] hoteli obnoviti svojo državo. General [[Nikefor Brijenij]] je upor sicer zatrl, izgubljenih ozemelj v [[Anatolija|Mali Aziji]] pa cesarstvo ni uspelo dobiti nazaj.
 
[[Slika:MiliaresionMichaelVIIDoukas.jpg|thumb|ZlatnikKovanec MIhaela VII.]]
Po bitki pri Manzikertu leta 1071 je bizantinska vlada poslala proti Turkom Seldžukom novo vojsko, ki ji je poveljeval Izak Komnen, brat bodočega cesarja [[Aleksej I. Komnen|Alekseja I. Komnena]]. Leta [[1073]] je bila njihova vojska poražena, njenega poveljnika pa so ujeli. Težave so se še povečale, ko so dezertirali najemniki iz zahodne [[Evropa|Evrope]] in postali cilj naslednjega vojaškega pohoda, ki ga je vodil cesar Ivan Dukas. Pohod se je končal s polomom. Najemniki so Ivana Duksasa ujeli in ga prisilili, da se je začel potegovati za bizantinski prestol. V tej situaciji je bila vlada Mihaela VII. leta [[1074]] prisiljena prepustiti vsa osvojena ozemlja v Mali Aziji Turkom Seldžukom in jih celo prositi za pomoč. Nova vojska pod poveljstvom Alekseja Komnena, okrepljena s turškimi četami [[Malik Šah I.|Malik Šaha I.]], je leta 1074 končno porazila najemnike in Ivana Dukasa ujela.
 
38.641

urejanj