Dušanov zakonik: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 24:
Dušanov zakonik je prvi omenil Jovan Rajić v svoji Zgodovini. Rajić je prav gotovo poznal tudi prepise zakonika, ki so jih pisali gimnazijci v [[Sremskih Karlovci]]h, vendar so se mu prepisi zdeli premladi, da bi bili vredni njegove pozornosti. Založnik Stefan Novaković je brez Rajićeve vednosti enega od prepisov, ki je bil v lasti bratov Tekelija, priključil njegovi Zgodovini. Prepis je bil eden slabših, vendar je med strokovnjaki naredil velik vtis. Leta [[1801]] ga je Johan Kristijan Engel prevedel v nemški jezik. Kljub temu, da je Engel slabo poznal srbski jezik in je bil prevod zato slab, je vzbudil veliko zanimanje širokega kroga evropskih učenih bralcev.
Začelo se je iskanje drugih rokopisov Dušanovega zakonika. Najprej so našli tako imenovani Rakoviški rokopis, ki ga je objavil Georgij Magarašević. Izdaja ni uspela, vendar je dala osnovo za vzporedno preučavanje rokopisa. Pavel Josif Šafařik je leta [[1831]] opisal tri rokopise: Hodoškega, Rakoviškega in Ravaniškega. Kmalu za tem je objavil prepis v [[cirilica
Do sredine [[19. stoletje
Leta [[1888]] je Timotej Florinski napisal obširno delo o Dušanovi zakonodaji in objavil zakonik po Stupskem rokopisu z obsežnimi komentarji. V svoji drugi izdaji leta [[1898]] se je zgledoval pa Prizrenskem rokopisu, kateremu je dodal dvanajst členov iz Rakoviškega rokopisa in mnogo dopolnil iz drugih rokopisov, ki jih je iz neznanega razloga sicer podcenjeval. Težko razumljive dele je svobodno priredil. Ta izdaja je še danes osnova za preučevanje in po njej se v strokovnih tekstih citirajo členi in vrstice.
Zadnja izdaja Nikole Radojčića iz leta [[1960]] je osredotočena na rekonstrukcijo teksta, ki bi bil čim bliže izvirniku, in izreden prevod. Pomanjkljivost te izdaje je, da ne vsebuje različic.
==Viri==
|