Rajmond IV. Touluški: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 4:
{{slog}}
[[Image:Raymond_IV_of_Toulouse.jpg|frame|Portret Rajmonda IV Touluškega iz leta 1840 (Merry-Joseph Blondel, ''Salles de Croisades'', [[Versailles]])]]
Rajmond je bil brez enega očesa in [[Armenci|armenski viri]] trdijo, da ga je izgubil med romanjem v [[Jeruzalem]] še pred prvim križarskim pohodom. Že pred letom [[1096]] se je bojeval proti [[Mavri|Mavrom]] v [[Španija|Španiji]], po govoru [[papež]]a [[Urban II.|Urbana II]] na koncilu v [[Clermont-Ferrand|Clermont]]u pa je bil med prvimi, ki so se pridružili prvemu križarskemu pohodu.
Leta [[1094]] je Viljem Bertrand Provansalski umrl in naslov mejnega grofa Provanse je prešel na Rajmonda. Papež Urban II ga je v svoji [[bula|buli]] [[22. julij]]a [[1096]] imenoval za ''comes Nimirum Tholosanorum ac Ruthenensium et marchio Provintie Raimundus''.
Bil je trikrat poročen in dvakrat izobčen iz cerkve, ker se je poročil sorodnico znotraj prepovedane stopnje krvnega sorodstva. Prva žena je bila namreč njegova sestrična. Z njo je imel sina Bertranda. Druga žena je bila Matilda, hči [[Roger I. Sicilski|Rogerja I.]], kralja [[Sicilija|Sicilije]]. Tretja žena Elvira je bila nezakonska hči kastiljskega kralja [[Alfonz VI Kastiljski|Alfonza VI]], s katerim se je skupaj boril z [[Mavri]].
Rajmond je bil globoko veren in je želel umreti v [[Sveta dežela|Sveti deželi]]. Bil je najstarejši in najbogatejši med križarji. [[Toulouse]] je zapustil že oktobra 1096. Imel je veliko spremstvo, v katerem so bili tudi žena Elvira, mladoletni sin, ki je na pohodu umrl in [[Ademar iz Puya|Ademar]], škof iz Le Puya in papeški legat. Nečakinja Filipa, ki je bila zakonita dedinja Toulousa, ga je prosila, naj oblast v Toulousu v času svoje odsotnosti prenese nanjo, vendar je njeno prošnjo zavrnil. Namesto najnjo je oblast prenesel na svojega starejšega sina Bertranda.
Od [[Bizanc]]a dalje je potoval skupaj z [[Bohemond I Antioški|Bohemondom Tarantskim]]. Aprila [[1097]] je bil edini vodja pohoda, ki ni prisegel zvestobe bizantinskemu cesarju [[Aleksej I. Komnen|Alekseju I. Komnenu]]. Namesto tega mu je obljubil prijateljstvo in zavezništvo proti njunemu skupnemu sovražniku Bohemondu.
Udeležil se je [[obleganje Nikeje|obleganja Nikeje]] in [[bitka pri Dorileumu|bitke pri Dorileumu]] leta 1097, največjo vlogo pa je odigral med [[obleganje Antiohije|obleganjem Antiohije]] oktobra 1097. Do križarjev so takrat prišle govorice, da so [[Seldžuki]] Antiohijo zapustili, in proti mestu je poslal svojo vojsko, da ga zasede. Govorice so bile lažne in mesto je bilo še vedno v turških rokah. Začelo se je dolgotrajno obleganje, ki je trajalo vse do junija [[1098]], ko so Antiohijo z zvijačo končno osvojili.
Kmalu po osvojitvi je začel Antiohijo oblegati [[mosul]]ski [[atabeg]] [[Kerboga]]. Razmere v mestu so bile kritične, potem pa je menih [[Peter Bartolomej]] v mestni stolnici "odkril" [[Sveta sulica|
Sulica je med križarji postala pomembna relikvija, kjub temu, da sta škof [[Ademar iz Puya|Ademar]] in Bohemond dvomila v njeno pristnost in se ji celo posmehovala.
| |||