Gerard Peter Kuiper: Razlika med redakcijama

LetaKuiper je leta [[1927]] je Kuiper diplomiral na [[Univerza v Leidnu|Univerzi v Leidnu]] in tukaj leta [[1933]] [[doktorat|doktoriral]]. Tega leta se je odselil v [[Združene države Amerike|ZDA]] in je postal znanstveni sodelavec [[Observatorij Lick|Observatorija Lick]] Univerze Kalifornije.

Med leti [[1947]] do [[1949]] in ponovno med [[1957]] do [[1960]] je bil direktorpredstojnik Observatorija Yerkes. Leta [[1948]] je zaznal [[ogljikov dioksid|CO₂]] v [[Mars (planet)|Marsovi]] atmosferi in ugotovil, da je Marsova atmosfera sestavljena večinoma iz CO₂, kar je pozneje potrdila [[vesoljska sonda]] [[Program Mariner|Mariner]]. Z raziskovanjem [[infrardeča svetloba|infrardeče svetlobe]] je pokazal, da sta Marsovi polarni kapi iz [[led]]u in ne iz zmrznjenega CO₂, kot so nekateri mislili, in kar sta pozneje potrdili sondi [[Program Viking|Viking]]. Istega leta je z 2.080 [[milimeter|mm]] zrcalnim [[daljnogled]]om na Observatoriju McDonald v [[Catalina, Teksas|Catalini]] v [[Teksas]]u odkril [[Uran (planet)|Uranov]] 5. satelit [[Miranda (luna)|Mirando]], ki je najmanjša in planetu najbližja, leta [[1949]] pa majhen Neptunov 2. satelit [[Nereida (luna)|Nereido]], ki ima [[izsrednost tira|izsredni]] [[tir]]. Istega leta je postavil podobno teorijo o nastanku Osončja kot je bila [[Carl Friedrich von Weizsäcker|von Weizsäckerjeva]]. Tega leta je ustanovil in bil tudi prvi direktorpredstojnik Laboratorija za proučevanje Lune in planetov (Lunar and Planetary Laboratory) v [[Tuscon]]u v [[Arizona|Arizoni]]. Za razliko od drugih sodobnih astronomov se je Kuiper zanimal predvsem za [[Luna|Luno]] in planete.

Leta [[1951]] je utrdil in razširil Weizsäckerjevo teorijo o nastanku Osončja, ki je v osnovi delno podobna [[Pierre-Simon Laplace|Laplacovi]] in je v glavnem zamenjala dramatično sliko [[George Howard Darwin|Georga Darwina]] o tem, kako se je Luna odtrgala od Zemlje. Meglica, polna prahu in [[plin]]ov, ki je [[kroženje|krožila]] okoli mladega [[Sonce|Sonca]] je postala s časom nestabilna in se je razbila na manjše plinske oblake, ki jih je imenoval protoplaneti. Sedanji planeti so samo majhni ostanki teh protoplanetov, največji del njihove mase je odpihalo korpuskularno [[sevanje]] Sonca. [[zemeljski planet|Planeti podobni Zemlji]] se po njemu niso zelo spremenili glede na maso skozi [[geologija|geološko]] evolucijo. Velika temperatura v njihovi notranjosti je lahko posledica radioaktivnih procesov v njihovih središčih. Sateliti planetov so nastali na enak način kot planeti in so bili neodvisne zgostitve. Čeprav je njegova teorija dobro razdelana, vseeno vsebuje pomankljivosti, ki so v splošnem značilne za klasične pristope kozmogoniji. Njegovo delo je znova zbudilo zanimanje za astronomijo Osončja. Kuiper je za opazovanja pogosto uporabljal 5.080 mm daljnogled na Mt. Palomarju. Opazoval je Saturnove obroče in ugotovil, da je znana [[Giovanni Domenico Cassini|Cassinijeva]] [[Cassinijeva ločnica|ločnica]] edina prava vrzel med njimi. Seveda se je motil, saj danes vemo, da je sestav obročev izredno zamotan sestav s tisoči in tisoči obročev in vrzelmi med njimi. Posnel je tudi ene najlepših slik [[Jupiter (planet)|Jupitra]] in Saturna z Zemlje s 1.550 mm zrcalnim daljnogledom na Observatoriju McDonald.

Zavedal se je, kako pomembna je prava določitev mesta za postavitev velikih observatorijev. Ko so ga zadolžili, da poišče mesto, je dolgo časa iskal in nato predlagal ugasel [[ognjenik|vulkan]] na [[Mauna Kea|Mauna Kei]] na [[Havaji]]h. Bil je prepričan, da se da tu zgraditi velik observatorij, saj je področje na [[nadmorska višina|nadmorski višini]] 4.2004200 [[meter|m]] iznad večine gostega Zemljinega [[ozračje|ozračja]]. Glede na to, da je delo na taki višini zaradi redkega ozračja oteženo, je naletel na nasprotovanja. Vendar je vse prepreke premagal in danes je Mauna Kea eno najpomembnejših astronomskih opazovalnih središč.

Po njem se imenuje tudi domnevni [[asteroid]]ni [[Kuiperjev pas]] (oblak) okoli Osončja zunaj [[Neptun (planet)|Neptun]]ovega [[tir]]a, ki je bližji od [[Oortov oblak|Oortovega oblaka]], in v katerem naj bi nastajali [[komet]]i. Pas je prvi leta [[1949]] predlagal [[Kenneth Essex Edgeworth|Edgeworth]], Kuiper pa ga je leta [[1951]] še dodatno utemeljil. V astronomiji se je dokončno utrdil šele po letu [[1980]]. Takrat so računalniške simulacije pokazale, da je v Kuiperjevem pasu najverjetnejši izvor kratkoperiodičnih kometov. Po prejšnji domnevi naj bi bil njihov izvor v bolj oddaljenem Oortovem oblaku, vendar se je izkazalo, da kometi, ki bi prihajali od tako daleč, ne bi mogli razviti svojih značilnih tirov.