Simfonična pesnitev: razlika med redakcijama

Prve simfonične skladbe s programskimi naslovi je skomponiral [[Hector Berlioz]]. To so bile (programske) [[simfonija|simfonije]] z imeni ''Fantastična simfonija'', ''Harold v Italiji'' in ''Romeo in Julija''. Oblikovno so še sledile tradicionalnim pravilom komponiranja (večstavčne) simfonije, vendar pa se v njih že pojavlja princip ''ene'' glasbene misli, ki je nosilec [[dramski zaplet|dramskega zapleta]] in simbolizira situacijo ali osebnost.
 
Končno obliko in ime je simfonična pesnitev dobila s skladateljem [[Franz Liszt|Franzom Lisztom]], ki je svojih dvanajst programskih simfoničnih del komponiral v enem stavku in so zasnovana na besedilih velikih pesnikov ([[Victor Hugo]], [[George NoëlNoel Gordon|Byron]], [[William Shakespeare|Shakespeare]], [[Johann Wolfgang von Goethe|Goethe]] itd.).
 
Kmalu je oblika simfonične pesnitve postala popularna in je doživela razmah v vseh evropskih državah. V [[Francija|Franciji]] [[Camille Saint-Saëns]] (''Danse Macabre''), na [[Češka|Češkem]] [[Bedřich Smetana]] (''Vltava''), na [[Finska|Finskem]] [[Jean Sibelius]] (''Finlandia''), v [[Rusija|Rusiji]] [[Modest Petrovič Musorgski| Modest Musorgski]] (''Noč na Lisi gori''), če naštejemo samo nekatere najbolj slavne skladatelje in njihova najbolj slavna dela.