|
'''Apiterapija''' je [[veda]] o tem, kako si s pomočjo [[čebela|čebeljih]] pridelkov krepimo in ohranjamo zdravje. Začetki apiterapije segajo stoletja nazaj do egipčanske,<ref name="jeff">[http://www.pubmedcentral.nih.gov/articlerender.fcgi?tool=pmcentrez&artid=1292197 Honey: a remedy rediscovered] {{ikona en}}</ref> grške, kitajske, babilonske in drugih civilizacij. Trditve o zdravilnih učinkih apiterapije so večidel znanstveno nedokazane in temeljijo predvsem na dejanskih izkušnjah posameznikov in tradicionalni uporabi (v tem delu je apiterapija del [[zdravilstvo|zdravilstva]]).
== [[Med]] ==
[[Med]] je [[hrana]], [[poživilo]] in [[zdravilo]]. Je naravna sladka snov, ki ga izdelajo čebele Apis mellifera, iz [[nektar]]ja cvetov ali izločkov iz živih delov rastlin ali izločkov na živih delih rastlin, ki jih čebele zberejo, predelajo z določenimi lastnimi snovmi, ga shranijo, posušijo in pustijo dozoreti v [[satje|satju]].
*Ogljikovi hidrati:
Med vsebuje pretežno monosaharide (fruktozo in glukozo), ki so najenostavnejši sladkorji in so glavni vir energije v telesu. Vsebuje še nekaj [[disaharid]]ov ([[saharoza]], [[laktoza]] in [[maltoza]])in trisaharidov (melecitoza). Razmerje sladkorjev je odvisno od od sorte medu in encima invertaze (saharaza). Ker vsebuje med večinoma enostavne sladkorje je lahko prebavljiv in dober ter hiter vir energije.
*Encimi:
So ena najpomembnejših sestavin medu. Izločajo jih goltne in slinske [[žleza|žleze]] pri čebeli, kar omogoča nastajanje medu iz raznih vrst [[medičina/medičine]]. Encimi so beljakovine, ki pospešujejo hitrost kemičnih reakcij v živih organizmih in sodelujejo pri presnovi druge hrane, kjer omogočajo boljše izkoriščenje sestavin hrane.
*Vitamini:
V medu so raztopljeni v vodi topni vitamini in sicer: vitamini B kompleksa, [[vitamin C]], pantotenska kislina, [[folna kislina]]. Količine vitaminov niso velike, kljub temu pa je med pomemben vir le teh. Vitamini so potrebni za normalen potek življenjskih funkcij in jih druge spojine ne morejo nadomestiti. Še posebej je pomembno dovajanje teh snovi v raznih posebnih stanjih (večje fizične aktivnosti, doba rasti, bolezni, [[nosečnost]], [[dojenje]]..).
*Aminokisline:
Beljakovine izvirajo iz medičine, delno pa tudi iz prebavnih žlez čebel. Beljakovine so sestavljene iz aminokislin (v medu cca.20). Med vsebuje malo beljakovin. Največ jih je v medu [[jesenska resa|jesenske rese]], tudi gozdni med je bogatejši z beljakovinami. Med, ki vsebuje več beljakovin je temnejše barve. Najpomembnejši aminokislini v medu sta prolin in fenilalanin, ki sta povezani z nastankom aromatičnih snovi. Največ fenilalanina je v žajblovem medu, ki ima izredno aromatičen okus.
*Mineralne snovi:
Za normalno delovanja presnovnih procesov je pomembno vzdrževanje stalne koncentracije mineralnih snovi. V medu se nahajajo v obliki soli natrija, fosforja, kalija, kalcija, silicija, magnezija, železa, mangana. Gozdne vrste medu vsebujejo do 1% rudninskih snovi, cvetlični med pa vsebuje do 0,35%. Najbogatejši je kostanjev med, ki vsebuje lahko tudi do 1,3% mineralnih snovi.
*[[Hormon]]i:
Naloga hormonov je nadzorovanje številnih telesnih funkcij, med drugim kemičnega delovanja presnove, rasti in razvoja, spolnega razmnoževanja ter odziva na stres. Acetilholin je pomemben za parasimpatični živčni sistem, rastni hormon pa pospešuje rast kosti in hrustanca, povečano izgorevanje maščob, poveča se tvorba beljakovin, zviša se krvni sladkor..
*Kisline:
Izvirajo iz čebeline ustne slinavke in le malo iz rastlin. Kisline dajo okusu in vonju medu svojevrsten značaj in delujejo ugodno na tek in prebavo.
*Flavonoidi:
[[Flavonoid]]i delujejo antioksidativno, protivnetno, blago protimikrobno in zavirajo zlepljanje trombocitov. [[Antocianin]]i dajejo nekaterim medom temno barvo.
*Protibakterijske snovi:
Protibaketrijsko delovanje je posledica prisotnosti [[glukozna oksidaza|glukozne oksidaze]], visoke koncentracije sladkorjev, [[katalaza|katalaze]] in [[vodikov preoksid|vodikovega peroksida]].
Med lahko vsebuje tudi mikroorganizme v zelo nizkih koncentracijah, ki so posledica načina pridelovanja (gre skozi prebavni trakt čebele) ali zunanje kontaminacije. Nekateri so mnenja, da je še posebej nevarna prisotnost [[Clostridium botulinum]] za majhne otroke, za to se med ponavadi odsvetuje za prehrano majhnih otrok. Spet drugi pa svetujejo dodatek medu v mleko že novorojenčkom. Mikroorganizmi so prisotni v zelo omejeni količini zaradi protimikrobnih lastnosti medu.
=== Vrste medu ===
[[Slika:Vrstemedu.jpg|thumb|vir slike:Medex]]
Med delimo glede na izvor na:
*[[cvetlični med]] ali med iz nektarja - pridobljen je iz nektarja cvetov;
Vaba za opraševalca je [[nektar]] ali [[cvetni prah]]. S prenosom cvetnega prahu, je omogočena reprodukcija rastlinske vrste.
[[Nektarij]]i so rastlinske žleze specializirane za izločanje nektarja. Poznamo cvetne in izven cvetne nektarije.
Sestava nektarja :
#Nektar je vodna raztopina sladkorjev (3 do 72 %) s primesmi aminokislin, organskih kislin, proteinov, [[lipid]]ov, [[antioksidant]]ov, [[dekstrin]]ov, mineralov in [[eterično olje|eteričnih olj]].
#Glavni sladkorji: glukoza, fruktoza, [[saharoza]].
#Sekundarni sladkorji: galaktoza, [[riboza]], [[maltoza]], [[manoza]], [[melicitoza]], [[rafinoza]].
#Čebelam je najbolj zanimiv nektar s 50% sladkorja.
*med iz mane ali [[gozdni med]] :
Pridobljen je predvsem iz izločkov insektov ([[Hemiptera]]) na živih delih rastlin ali izločkov živih delov rastlin;
[[Mana|Mano]] izločajo žuželke ([[listna uš|listne uši]], [[kapar]]ji, [[medeči škržat]]), ki se hranijo s [[floemski sok|floemskimi sokovi]] dreves. V njihovem prebavnem traktu pride do pretvorbe sladkorjev in beljakovin rastlinskega soka z encimi. Organizem teh žuželk vsrka le majhen delež potrebnih snovi, predvsem sladkorjev (5-10%), preostanek pa izbrizga na zadku v obliki sladke kapljice. Zaradi biokemijske pretvorbe ne moremo več govoriti o floemskem soku, saj ima tekočina drugačno sestavo. Zdaj je to [[medena rosa]] ali mana, ki jo v obliki lepljivih kapljic najdemo na listih različnih dreves ([[jelka|jelke]], [[smreka|smreke]], [[macesen|macesna]], [[hrast]]a, [[bor]]a, [[kostanj]]a, [[vrba|vrbe]], [[bukev|bukve]], [[lipa|lipe]], [[javor]]ja, [[jesen]]a ...
Sestava mane :
Mana je sestavljena večinoma iz ogljikovih hidratov (90-95% suhe snovi) in vode (do 50%), vsebuje pa še dušikove spojine in druge snovi, ki jih rastlinski floem sploh ne vsebuje (posledica delovanja [[endosimbiont]]ov (mikroorganizmi) v posrednikih [[medenje|medenja]]).
Različne vrste medu se med seboj razlikujejo po barvi, okusu, sestavi, zgradbi in lastnostih. Zdravilno delovanje je odvisno od vrste cvetov in rastlin, iz katerih dobimo surovino.
*[[Akacija|Akacijev]] med
Je skoraj brezbarven do svetlo rumen. Ima nežen sadežen vonj po [[akacija|akacijevem]] cvetju in nežno aromo po vanilijevih bombonih in po sladkem sirupu. [[Kristalizirati|Kristalizira]] počasi. Vsebuje več fruktoze kot glukoze, zato ga lahko pod zdravniškim nadzorom uporabljajo tudi lažji [[sladkorna bolezen|sladkorni bolniki]]. Uporablja se kot [[sladilo]] in namaz ter za urejanje prebave, pri želodčnih in črevesnih težavah, [[zgaga|zgagi]] in [[prehlad]]ih.
*Cvetlični med
Je rumene do rjave barve, odvisno od rastline in dodatka mane, tudi vonj in okus sta odvisna od njegovega izvora. Kristalizacija je delna, nepravilna. Uporablja se kot sladilo, namaz in kot naravno zdravilo proti [[alergija]]m (zlasti [[seneni nahod|senenem nahodu]]), krepi tudi žile in srce ter pomaga pri izčrpanosti organizma.
*[[Smreka|Smrekov]] med
Je temno rjave barve z rdečim odsevom, z vonjem po [[mentol]]u in [[slad]]u ter sladkim okusom, ki spominja na [[zelišča]]. Običajno kristalizira zelo počasi. Uporablja se kot sladilo, namaz, priporočajo pa ga pri [[slabokrvnost]]i, [[kašelj|kašlju]] in [[bronhitis]]u.
Kristalizira običajno počas. Uporablja se pri prehladih, povišani telesni temperaturi, [[glavobol]]u, izgubi apetita in kašlju. Ker pospešuje znojenje, ni priporočljiv za srčne bolnike.
*Kostanjev[[Kostanj]]ev med
Je v več odtenkih rjave barve z rdečkastim ali zelenkastim odsevom, močnega in ostrega vonja po kostanjevem cvetju ter intenzivnega okusa, ki pusti obstojno grenkobo po zeliščih. Kristalizira počasi. Vsebuje več fruktoze kot glukoze, zato ga lahko pod zdravniškim nadzorom uporabljajo tudi lažji sladkorni bolniki. Uporablja se v prehrani in pri slabokrvnosti, utrujenosti ter nezadostni prehrani.
..in številne druge vrste medu.
=== Nastanek medu ===
Razlikuje se glede na vrste medu:
*manin med se nanaša na izvor medu, ki nastane iz mane. Izločajo jo kljunate žuželke (listne uši, kaparji, medeči škržat), ki se hranijo s floemskimi sokovi dreves. V njihovem prebavnem traktu pride do encimske pretvorbe sladkorjev in beljakovin rastlinskega soka. Žuželčje telo vsrka le majhen delež potrebnih snovi, predvsem sladkorjev, preostanek pa se izloči na zadku v obliki sladke kapljice. Zaradi biokemijske pretvorbe ne moremo več govoriti o floemskem soku, saj ima tekočina drugačno sestavo. Zdaj je to medena rosa ali mana, ki jo v obliki lepljivih kapljic najdemo na listih različnih dreves (jelke, smreke, macesna, hrasta, bora, kostanja, vrbe, bukve, lipe, breze, javorja, jesena,…).
*cvetlični medovi nastanejo iz cvetlični nektarja (medičina). Cvetovi rastlin, ki jih oprašujejo žuželke, imajo posebne žleze, imenovane medovniki ali nektariji. Ti izločajo sladko, dišečo tekočino (nektar), s katero privabljajo in nagrajujejo opraševalce. Sestava nektarja je odvisna od vrste rastline, na kateri nastane.
Čebele prinesejo nektar ali mano v [[panj]], tam pa nato mlade čebele prinešene kapljice deloma izsušijo, da se izloči odvečna voda. Gostenje medu poteka tako, da čebele večkrat izbljuvajo kapljico medičine, da se suši na zraku in jo nato spet pogoltnejo, obenem pa vanjo dodajajo številne encime, ki spremenijo sladkorno sestavo medičine. Tako predelano medičino, ki ji zdaj pravimo med, čebele shranijo v celicah satja. Tu se potem nadaljuje zorenje medu. Do vrha napolnjene celice satja čebele pokrijejo z voščenimi pokrovci. Pri čebelarjih velja, da je primeren čas za točenje, ko so sati do 2/3 pokriti s takimi pokrovci.
V času glavne paše izleti [[čebela]] iz panja 7-17-krat na dan, pri čemer za vsak polet porabi približno pol ure, odvisno od razdalje do paše. Na vsakem od svojih poletov v medenem želodčku prinese 50-60 mg medičine( za izdelavo 1 kg medu potrebnih 3-4 kg medičine).
=== Zdravilni učinki medu ===
*protimikrobna učinkovitost
Na to temo je bilo narejenih veliko študij, vse kažejo, da ima med protimikrobno učinkovitost proti številnim bakterijam (npr.[[Staphylococcus aureus]] , [[Helicobacter pylori]]) in tudi nekaterim [[glivice|glivicam]]. Za to je zaslužna visoka vsebnost sladkorja, ki preprečuje razmnoževanje bakterij ter delovanje encimov in drugih antibiotičnih snovi. Tako priporočajo med za celjenje ran (tudi kirurških), opeklin, raznih vnetij (ščiti rane pred novimi okužbami), dentalnih ran in različnih izpuščajev in zmanjša vonj rane. Ker deluje na H.pylori ga lahko uporabljamo za zdravljenje razjed na želodcu.
Pogostokrat se je med mešal z raznimi zdravilnimi rastlinami ali žitaricami iz določenega geografskega področja, s čimer bi se pomnožilo njegovo delovanje kot zdravilo.
== [[Cvetni prah ali pelod(čebelarstvo)]] ==
[[Cvetni prah]] so moške oplojevalne celice cvetočih rastlin. Za čebele je cvetni prah edini izvor beljakovin, poleg medu in vode pa njihova glavna hrana.
[[Cvetni prah]] so moške oplojevalne celice cvetočih rastlin. Za čebele je cvetni prah edini izvor beljakovin, poleg medu in vode pa njihova glavna hrana. Vsak cvetni prah je edinstven, je nekakšen prstni odtis rastline in značilen za eno samo vrsto cveta. Prašnik, ki ga sestavlja pecelj, je na zgornjem koncu razširjen v prašnico, ki jo sestavljajo štiri podolgovate [[pelod]]ne vrečke, v katerih nastaja cvetni prah. Ko prašnica popolnoma dozori, se odpre in sprosti se na milijone pelodnih zrnc. Vsako zrnce je biološka celota, ki vsebuje vse kar je potrebno za življenje (beljakovine, AK, sladkorje, ...). Zrnca cvetnega prahu različnih rastlinskih vrst so različnih oblik, barv in velikosti.Različno je tudi število zrnc cvetnega prahu, ki jih vsebuje cvet ene rastline. Način prenašanja je odvisen od velikosti, zato je to zelo pomembna značilnost.
Razlikujemo dve skupini pelodnih zrnc:
*pelodna zrnca vetrocvetk (anemofilna) in
*pelodna zrnca žužkocvetk (entomofilna).
Anemofilna so drobnejša, lažja in suha, prenaša jih veter (spomladi v ozračju mrgolijo velike količine pelodnih zrnc, ki pri nekaterih ljudeh povzročajo alergične reakcije-seneni nahod). Entomofilna zrnca pa so hrapava in lepljiva, med seboj se sprijemajo in obešajo na žuželke, ki oprašujejo cvetove. Največ dela pri oploditvi rastlin opravijo prav čebele.
=== Kako čebele nabirajo cvetni prah ===
Čebela na enem poletu obiskuje praviloma samo eno vrsto cvetov in zbira torej samo eno vrsto cvetnega prahu. Ko čebela sede na cvet, jo popraši množica pelodnih zrnc. Telo ima pokrito z drobnimi puhastimi dlačicami, na katere se ujamejo zrnca cvetnega prahu. Med letom se čebela čisti in spravi ves pelod proti spodnjemu delu trebuha oz. do zadnjih nog, kjer ima posebno napravo(košek in ščetko) za zbiranje cvetnega prahu.
Nabrani cvetni prah vlaži s slino, z medičino, nabrano na istem cvetu ali z medom iz svojega mednega želodčka. Med vsakim letom prenese 16 do 24 miligramov cvetnega prahu v panj, nato ga omete v celice satja, mlajše čebele v panju, ki še ne izletavajo, pa ga z glavo tlačijo, da ga spravijo v celice čim več, obenem pa s tem tudi iztisnejo zrak. Celice napolnijo le do dveh tretjin, nato pelod pokrijejo z medom, da se ne pokvari. Cvetni prah je glavna hrana za zarod ličink, iz katerega se razvije nov roj.
=== Sestava cvetnega prahu ===
Kadar govorimo o sestavi cvetnega prahu, moramo upoštevati razlike med posameznimi vrstami peloda. Količina posameznih sestavin je odvisna od vrste rastlin oz. cvetov.
Poleg [[beljakovina|beljakovin]] vsebuje tudi veliko prostih [[aminokislina|aminokislin]], in sicer odkrili so kar 20 do 22 naravnih aminokislin, od tega osem za človeka nujno potrebnih. Ugotovili so, da vsebuje 100 g cvetnega prahu toliko aminokislin kot 500 g govedine ali 7 jajc, in da torej 30 g peloda popolnoma zadostuje za pokrivanje dnevne potrebe po esencialnih beljakovinah pri odraslem človeku. Med aminoksilinami, ki jih vsebuje cvetni prah, so najpomembnejše [[arginin]], [[histidin]], [[izolevcin]], [[levcin]], [[lizin ]] ter [[metionin]].Cvetni prah vsebuje tudi vodo in [[ogljikovi hidrati|ogljikove hidrate]] (enostavna [[sladkor]]ja [[glukoza]] in [[fruktoza]] ter [[laktoza]]), katerih vsebnost se giblje med 35 in 40%. Maščob je v cvetnem prahu povprečno okoli 5 % (pri nekaterih vrstah presega tudi 20%). Te maščobe vsebujejo velik delež nenasičenih maščobnih kislin, ki vplivajo na raven holesterola v krvi. Poleg tega so v cvetnem prahu vsi vitamini, ki jih potrebuje človeški organizem, zlasti vitamini skupine B, vitamini A, C, biotin in E, bioflavonoidi, rudninske snovi in elementi v sledeh ter različne druge snovi, kot so encimi, antibiotične snovi, snov, ki spodbuja rast in rutin, ki krepi stene drobnih krvnih žilic, kapilar.
=== Pridobivanje ===
Brez škode za razvoj čebelje družine lahko čebelarji odvzamejo približno 10% cvetnega prahu, ki ga je nabrala družina v sezoni. Čebelar namesti ob vhodu v panj posebno pripravo z majhnimi odprtinami, osmukalnik, skozi katere morajo zlesti čebele. Med prehodom odpade z njih približno 60% cvetnega prahu, ki ga nosijo. Ta prah pada skozi kovinsko mrežico v posodo za zbiranje peloda. Tak cvetni prah se imenuje osmukanec. Lahko cvetni prah pridobivamo tudi z izkopavanjem iz satnih celic ali v satju.
=== Uporaba ===
Vrste cvetnega prahu in njihova uporaba v [[zdravilstvo|zdravilstvu]]:
*CVETNI PRAH CITRUSOV: primeren je za pomirjanje živčevja, velja pa tudi za dobro poživilo in sredstvo za odpravljanje črevesnih zajedavcev.
Pogostejše so težave pri prebavljanju cvetnega prahu. Zrnca cvetnega prahu varuje zelo odporna ovojnica, ki jo želodčni sokovi težko načnejo.
Uživanje cvetnega prahu je potrebno omejiti ali celo opustiti pri motnjah delovanja ledvic, saj predstavlja izločanje nekaterih smol v varovalni kožici peloda dodaten napor za ledvice.
=== Druga uporaba ===
Cvetni prah je učinkovito sredstvo za pomlajevanje kože, saj vsebuje znatne količine nukleinskih kislin, ki dobro prodrejo v kožo, vitamine in rudninske snovi.
=== Terapija s cvetnim prahom ===
Najbolj je priporočljiva spomladi ali ob menjavi letnih časov. Začnemo z eno kavno žličko na tešče, organizem navajamo en teden, nato povečamo odmerek na 15 g (ena jedilna žlica). Čez dva tedna lahko preidemo na dva dnevna odmerka po 15 g. Če hočemo doseči želene učinke nadaljujemo tako vsaj en mesec. Priporočljivo je, da terapijo ponovimo nekajkrat na leto, ob menjavi letnega časa, in tako poskrbimo za svoje zdravje.
; Druga uporaba
== Matični mleček ==
Cvetni prah je učinkovito sredstvo za pomlajevanje kože, saj vsebuje znatne količine nukleinskih kislin, ki dobro prodrejo v kožo, vitamine in rudninske snovi.
Matični mleček je izloček hipofaringealnih in mandibularnih (žrelnih) žlez, ki leže ob čebelji glavi tik ob možganih. Izločajo ga mlade čebele dojilje, stare pet do dvanajst dni, katerih naloga je skrbeti za zarod-matico, čebele delavke in trote. Njihove žleze začnejo delovati šele po četrtem dnevu življenja in prenehajo izločati hranilni mleček po enajstem dnevu.
Je bele do bledo rumene barve in gosto tekoč, značilnega vonja ter kiselkastega, rahlo pekočega in nekoliko sladkastega okusa. S staranjem postaja gostejši, v stiku z zrakom pa se lahko spremeni tudi barva.
=== Sestava matičnega mlečka ===
Na sestavo matičnega mlečka vplivajo različni zunanji dejavniki, kot so območje izvora in obdobje pridobivanja pa tudi biološke značilnosti čebel dojilj.
Matični mleček vsebuje naslednje sestavine:
#suha snov 31 do 39%
#pepel 0,7 do 1,8%
#celotno [[žveplo]] 0,4 do 0,6%
#celotni [[dušik]] 2,4 do 5,8%
#celotni fosfor 0,5 do 0,7%
#beljakovine 12 do 25%
#ogljikovi hidrati (saharoza, glukoza, fruktoza, riboza ) 10 do 15%
#maščobe 6 do 15 %
#aminokisline 11 do 20 %
#vitamini, topni v maščobah (A, D, E, K) in v vodi (B, C)
#acetilholin in razni encimi
#sledovi elementov v obliki soli (železo, mangan, kobalt, natrij, kalij, kalcij, fosfor)
#prav poseben pomen pa ima v matičnem mlečku 10-hidroksi-trans decenska kislina, ki zavira razvoj bakterij in deluje antibiotično
=== Pridobivanje[[Matični mleček]] ===
Matični mleček je izloček mladih čebel dojilj, katerih naloga je skrbeti za zarod-matico, čebele delavke in trote. Njihove žleze začnejo delovati šele po četrtem dnevu življenja in prenehajo izločati hranilni mleček po enajstem dnevu.
Čebele v normalnih razmerah ne proizvajajo velikih količin matičnega mlečka in tudi niso pripravljene na njegovo shranjevanje, kot to nagonsko počnejo pri cvetnem prahu in medu.
Matični mleček je bele do bledo rumene barve in gosto tekoč, značilnega vonja ter kiselkastega, rahlo pekočega in nekoliko sladkastega okusa.
Danes obstajajo posebni postopki, s katerimi je mogoče čebele spodbuditi k večjemu izločanju te dragocene snovi.
Pridobivajo ga tako, da družini brez matice dajo komaj izvaljene ličinke matic, stare 20 do 36 ur. Satne celice s temi [[ličinka|ličinkami]] čebele kmalu napolnijo z matičnim mlečkom, ker hočejo vzgojiti novo matico. 48 do 52 ur po prenosu ličink čebelar pobere matični mleček.
Pri pobiranju matičnega mlečka za zdravilne namene mora čebelar paziti na največjo čistočo in ga shranjevati v sterilnih steklenih kozarcih na temnem in hladnem prostoru. Idealna temperatura za shranjevanje je 2 °C.
Matični mleček je zaradi svoje sestave izredno občutljiv. Škodijo mu toplota, svetloba in kemična sredstva. Na zraku se hitro izsuši in postane lepljiv, se strdi in dobi rjavkasto rumeno barvo. Še posebno mu škodi vlaga, saj se veže z vodo in postane idealno gojišče za bakterije in plesni.
=== Lastnosti matičnega mlečka ===
Svež matični mleček: srednji odmerek je 500 mg, pri liofiliziranemu mlečku so odmerki za tretjino manjši kot pri svežem matičnem mlečku.
== [[Propolis]] ==
Je smolast čebelji proizvod, ki je sestavljen iz različnih rastlinskih smol ki jih čebele naberejo na popkih [[topol]]a, [[breza|breze]] in na drugih rastlinah. Nabranim smolam čebele dodajo še izloček iz žlez slinavk. Čebele dodajo smolam tudi vosek, da snov postane bolj lepljiva.
Je smolast čebelji proizvod, ki so mu že v antiki namenjali posebno pozornost. Beseda propolis je grškega izvora in pomeni pred mestom oziroma obrambo mesta. Čebele ga uporabljajo za premaz notranjih sten panja, za zadelovanje notranjih razpok in špranj, za popravilo satja, zato ga imenujemo tudi zadelavina.
===Sestava propolisa===
Sestavljen je iz različnih rastlinskih smol ki jih čebele naberejo na popkih [[topol]]a, [[breza|breze]] in na drugih rastlinah.
Nabranim smolam čebele dodajo še izloček iz žlez slinavk. Čebele dodajo smolam tudi vosek, da snov postane bolj lepljiva. Barva propolisa je od zelenorumene do temnorjave, odvisno od izvora in starosti. Pri višjih temperaturah je lepljiv, pri nizkih pa krhek ter se ob lomljenju drobi.
Kemijska vsebnost propolisa: smole in balzami (55%), vosek (30%), eterična olja (10%), cvetni prah (5%). Z natančnimi fizikalno-kemijskimi metodami so v propolisu našli še 60 različnih snovi od katerih so najbolj značilni flavoni, flavonoidi, različne organske kisline, aldehidi in druge.
Propolis pobran iz panja ni takoj uporaben, potrebno ga je primerno obdelati z 60 do 70% alkoholno raztopino. Uporablja se v obliki raznih mazil, v obliki alkoholne ali alkoholno-etrne tinkture, pa tudi svečk.
===Drugi načini uporabe===
Propolis vse pogosteje uporabljajo pri biološkem načinu pridelovanja hrane za uničevanje rastlinskih zajedavcev in mrčesa. Uporabljajo ga tudi kot mazilo, ki rane nastale pri obrezovanju drevja varuje pred glivicami. Poleg tega, da propolis zažigajo kot kadilo, ga uporabljajo razredčenega v vodi tudi kot lak za zaščito lesa in za zaščito pred rjo na kovinah. Izdelovalci godal še danes uporabljajo za svoja glasbila lak na osnovi propolisa.
== [[Čebelji vosek]] ==
[[Slika:Vosek.JPG|thumb|Vir: http://www.darlingbeeproducts.com]]
Čebelji [[vosek]] je živalski vosek, ki ga izdelujejo medonosne čebele vrste [[Apis mellifera]] v voskovnih žlezah. Čebelji vosek je belo-rumene do rumeno-rjave barve, kar je deloma odvisno od količine barvil, ki vanj pridejo iz [[cvetni prah|cvetnega prahu]], [[propolis]]a.
Je belo-rumene do rumeno-rjave barve, kar je deloma odvisno od količine barvil, ki vanj pridejo iz [[cvetni prah|cvetnega prahu]], [[propolis]]a.
Pri 32-35°C je plastičen in upogljiv ter se z lahkoto gnete, pri malo nižji temperaturi (25-30°C) pa je zelo močan; poln sat lahko drži več kilogramov medu.
Vosek v vodi ni topen. Nekaj njegovih sestavin lahko raztopimo v [[alkohol]]u, dobro pa je topen v številnih drugih [[organska topila|organskih topilih]] (v [[eter|etru]], [[bencin]]u).
[[Gostota]] voska je 0,964 do 0,970. [[Tališče]] ima pri 62 do 64°C.
=== Sestava voska ===
Poznanih je že več kot 300 komponent voska. Glavna sestavina so estri [[nasičene maščobne kisline|nasičenih maščobnih kislin]] z enovalentnimi alifatskimi alkoholi, ki predstavljajo 70 do 74% vseh spojin. Vsebuje še 13 do 15% [[proste maščobne kisline|prostih maščobnih kislin]] in 12 do 15% alifatskih ogljikovodikov ter barvila, aromatične snovi, nekaj mineralnih snovi in precej [[vitamin A|vitamina A]].
=== Nastanek in pomen voska ===
Čebelji vosek izdelujejo parne voskovne žleze, ki ležijo na sprednji strani trebušnih okrovov četrtega do sedmega člena čebeljega zadka. Pod površino trebušnega okrova, ki mu pravimo voščeno ogledalo, so skrite celice voskovnih žlez (gre za preobražene epidermalne celice). Te celice izločajo tekoči vosek, ki pronica skozi pore voščenega ogledalca in se na površini strdi v školjkaste luske, debele 0,5 mm. Čebele voščene luske z dlačicami na nogah prenesejo do čeljusti, kjer jih zgnetejo v željeno obliko. Pri tem opravilu za mazanje čeljusti žleze slinavke izločajo gosto alkalno snov. Iz voska gradijo satje. V celice satja zalega matica, delavke pa vanje shranjujejo med in cvetni prah. Iz voska izdelujejo tudi voščene pokrovce, s katerimi pokrivajo celice, napolnjene z medom.
Vosek nastane, ko se med presnavlja v maščobnih celicah, povezanih z voskovnimi žlezami, in se tako pretvori v čebelji vosek. Pogoj za sposobnost proizvodnje voska je, da se čebele prve dni svojega življenja hranijo s pelodom ter tako dobijo protein, ki omogoča razvoj maščobnih celic. Pogoj je tudi zaloga medu v panju, ki ga čebele zaužijejo kot surovino za izdelavo voska. Da čebela izdela 1kg voska, mora zaužiti 8,4 kg medu
=== Problemi voskov ===
Nekateri čebelarji želijo prihraniti tako, da čebelji vosek ponarejajo z dodajanjem [[loj]]a, [[mineralni voski|mineralnih voskov]], [[stearin]]a, [[parafin]]a, [[kolofonija|kolofonije]], rastlinskih voskov itd. Takšen vosek ima spremenjene kemijske in fizikalne lastnosti. Ponarejenost voska je brez laboratorijskih analiz zelo težko dokazati, medtem ko čebele ponarejen vosek hitro spregledajo: iz takšnega voska izdelane satnice namreč ne zdržijo teže- raztegnejo se in deformirajo, čebele pa panj zapustijo.
Satnic ne izdelujemo sami, ker lahko vosek vsebuje spore hude gnilobe in ga je potrebno obdelati s temperaturo nad 125°C.
=== Uporaba ===
*za žvečenje:
pomešan z medom se uporablja pri vnetjih ustne votline ali obolelega požiralnika in želodca, za čiščenje nosnega dela žrela, pri vnetju čelnih votlin, dlesni, pri astmi, [[senska mrzlica|senski mrzlici]] in senenem nahodu.
*v kozmetiki:
čebelji vosek daje koži mehkobo, elastičnost, vlago in jo hkrati ščiti pred obolenji.
*v medicini:
vosek uporabljajo za izdelovanje kalupov in odtisov.
*svečarstvo, pečatenje, slikarska tehnika izdelave pisanic s pomočjo voščenega pisala, za mazanje pekačev pri peki peciva (vosek omogoča lepo peko, hkrati pa ne daje nobenih kalorij, saj je za človeški organizem neprebavljiv), premazi za pohištvo, vrtnarske maže, v živilski industriji, za barvanje tekstila (batik), za zaščito kovin pred korozijo.
[[Slika:Vosek.JPG|thumb|Vir: http://www.darlingbeeproducts.com]]
== [[Čebelji strup]] ==
{{glavni|Čebelji strup}}
Čebelji strup uporabljajo čebele v obrambne namene. Čebelji strup je brezbarvna tekočina ostrega, grenkega okusa z aromatičnim vonjem po zrelih bananah.
; Zdravilni učinki čebeljega strupa
*analgetično in protivnetno:
za zdravljenje kronične bolečine, vnetij, sklepnih obolenj (revmatoidni artritis), poškodb
Čebelji strup lahko vnašamo v organizem na različne načine:
s piki čebel, v obliki mazila, injekcij, z masiranjem s posebnimi kremami in mazili, z elektro-galvanskimi aplikacijami, z inhalacijami, oralnim uživanjem ali z akupunkturo
V proizvodnji razlikujejo štiri vrste čebeljega strupa:
*sveže izločena tekočina iz čebeljih žel
*strup iz strupnega mešička
*tekočino iz žel, zbirano pod vodo, da se ne izgubi hlapna frakcija
*strup iz strupnega mešička, zbiran pod vodo
Zaradi nevarnosti alergije in anafilaktičnega šoka se lahko s čebeljim strupom zdravimo le pod strogo zdravniško kontrolo.
== Druge metodeoblike apiterapije ==
Zelo zanimiv podatek je, da naj bi mikroklima čebelnjaka nadvse ugodno vplivala na človekovo psihofizično počutje. Vsakodnevno nekajurno bivanje v čebelnjaku z vdihavanjem aerosola (zrak, nasičen z eteričnimi vonjavami čebeljih družin) in pozitiven energetski naboj, ki ga uporabljamo v neposredni bližini čebelje družine, krepita imunski sistem, ugodno vplivata na obolenja dihal, zmanjšujeta stresno simptomatiko in izboljšujeta splošno počutje.
| 