Vera Albreht: Razlika med redakcijama

Veliko njenih [[uganke|ugank]] je objavljenih v različnih [[zbirke|zbirkah]], kot so: ''Slovenske uganke'', ''Šestdeset ugank'', ''Uganke o živalih'' idr.▼

Literaturi za otroke je ostala zvesta vse življenje, kajti objavila je dvanajst pesniških in tri prozne zbirke. Največkrat je bila ponatisnjena ''Lupinica''. Otrokom in mladim pa je namenila tudi svoje mladostne spomine ''Nekoč pod Gorjanci''.▼

Vera Albreht je znana tudi po prevajanju, iz nemščine v slovenščino, iz hrvaščine in srbščine v slovenščino.▼

===Povzetki nekaterih najbolj znanih del===▼

* '''''Nekoč pod Gorjanci'''''▼

To je knjiga spominov Vere Albreht, na njena otroška leta, ki jih je preživela ob vznožju hribovja [[Gorjanci]] vzdolž reke [[Krka|Krke]], kjer je stala njena domačija.▼

V petnajstih zgodbah (Na deželo, Maščevanje, Otilija, Sove, Krvava Micka, Graščinski pastir, Štruklji, Srečanje z zgodovino, Njena košarica, Čarovnik Fiče, Gospod Anton, V mestecu moje mladosti, Mutec Oti, Razočaranje, Gorjanci) v preprostem ljudskem duhu naniza vesele in žalostne doživljaje iz svojih otroških let. To je čas, ko so lojtrski voz, koleselj in kočija bili po Dolenjski edino prevozno sredstvo. To je pripovedovanje o življenju na samotnih kmetijah pod Gorjanci in v mestu o vaških in trških posebnežih, o siromašnih srčno dobrih slovenskih ter bogatih in ošabnih nemških tetah, o dobri Jernejevki, ki pobira in vzreja najdenčke, o čarovnikih, ki čarajo, pa nič ne začarajo, o raznih nesrečnikih in čudakih, vse to pa skozi oči globoko doživljajočega otroka. Zgodbe, ki se odvijajo v dolini Krke predstavljajo svet z vsemi svojimi tegobami, boleznimi, običaji, šegami v dobi, ko so Slovenci bili na lastnih tleh navadna raja, nemški gospod pa vseoblastni gospodar, ki jih je zaničeval.▼

* '''''Lupinica'''''▼

[[Slika:Vera Albreht - Lupinica.jpg|thumb|right|200px|Naslovnica Lupinice - ilustriral Miki Muster]]▼

Lupinica je pravljica o plavolasi istoimenski deklici, ki je bila tako zelo majhna, da jo je že rahel vetrič lahko odpihnil. Nekega dne, ko je hodila po cesti, je kar naenkrat privihrala burja, jo dvignila visoko v nebo, tako da je pristala na krilu letala. Lupinico je letalo odneslo v neznane kraje med neznane ljudi. Držala se je je nesreča, tako da je potovala daleč proč od svojega doma. ▼

Z veliko ladjo je pripotovala celo na vzhod, med palme in črnce. Tam so jo iz usmiljenja medse sprejele živali: žirafa Uganda, noj Kiku, zebra Zula, slon Sambo, gazela Gala in ostali tovariši in tovarišice, ki so ji pomagali preživeti v kruti savani. Žirafa Uganda je zanjo skrbela kot lastna mati, ji prinašala hrano, jo negovala in iz srca imela rada. Lupinica je doživela in videla mnogo hudega: kako je leopard pokončal gazelo Galo, smrt Ugande, kako se je Lupinica izgubila sredi savane in so jo ugrabili pavijani in še mnogo drugega. Vendar pa je ob sebi imela prijatelje, ki so ji vedno priskočili na pomoč, jo varovali, ji stali ob strani, jo spodbujali, jo tolažili in nenazadje ji preko lastovic, ki so pozimi prišle v tople kraje in spomladi spet odšle, omogočili varno pot domov.▼

Zgodba se konča, ko lastovke odletijo, z njimi pa Lupinica in se tako končno po vseh pripetljajih vrne domov.▼

* '''''Babica in trije vnučki'''''▼

[[Slika:Babica_in_trije_vnučki.jpg|thumb|left|200px|Babica in trije vnučki]]▼

To je pravljica o babici, ki je sama skrbela za tri fante, njene vnuke. Ni jim imela kaj dati v usta, zato jih je s težkim srcem poslala po svetu. Ko jih je objokovala se je k njej z neba spustila zvezda, ki ji je obljubila, da bo vnuke varovala, če ji posodi njeno srce. Tri fantiče je bilo v temnem gozdu neizmerno strah, vendar pa je nanje pazila zvezda. Ko so tavali po svetu, so prišli do prve vasi, v kateri je živel črn možakar kovač. Potegnil je najstarejšega v svojo kovačnico. Druga dva potrta vnuka sta prišla do naslednje vasi, kjer je mlinar pograbil drugega vnuka v svoj mlin. Ostal je le najmlajši in ko je prišel do tretje vasi, ga nobeden ni maral za hlapca, saj je bil premajhen. Ko je njegov jok slišala zvezda, ga je obiskala in ponesla domov k babici. Babica pa ga je kruto odslovila, ko pa je to zvezda slišala, je postajala vedno bolj bleda in babici se je vračalo srce. Babica je vesela objela svojega vnučka in mu obljubila, da bosta poiskala ostala dva brata. Odpravila sta se na pot in prišla do kovačnice, kjer je najstarejši vnuk ravno koval konja. Ko je zagledal babico in bratca je odvezal konja in odbrzeli so naprej. Prišli so še do mlina in s seboj vzeli drugega brata. Ko so prišli domov, so se spodtaknili ob kamen, vendar pa je to bila zvezda, ki ji je ugasnilo srce. Babici se je zasmilila in tako ji je za zmeraj dala svoje srce, rekoč, da je že stara, zvezda pa je mlada in polna življenja. Vnučki so bili žalostni, ker se babica ni več prebudila, vendar pa jim je zvezda poslala tri svetle žarke, da so se naselili v srcih nesrečnih sirot.▼

==Bibliografija==▼