Zgornje Bitnje: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 137:
 
Med ljudmi se je do današnjih dni ohranila pripoved iz časa, ko je v naši vasi za kugo umrlo zelo veliko ljudi. Oblast je, da bi preprečila širjenje okužbe, prepovedala pokopavati umrle na pokopališču v Stražišču. Bitenjčani so zato svoje umrle pokopavali kar na Sorškem polju. Domnevno je ta kraj severno od cerkve sv. Uršule proti Stražišču. V spomin na tiste hude čase so pozneje postavili kužno znamenje. To se je ohranilo vse do današnjih dni. Stoji na polju na desni strani, ko se peljemo po glavni cesti iz smeri Škofje Loke proti Laboram. Tudi drugod po naših krajih se je ohranilo še nekaj takih znamenj. Eno večjih je v gozdu južno od cerkve v Crngrobu.
 
===[[Lakota|Lakota]]===
Prave lakote v naših krajih niso doživeli niti najstarejši ljudje. Med zadnjo vojno in nekaj let po njej je posameznih živil res primanjkovalo, od lakote pa ni nihče umrl.
 
Zadnja huda lakota je bila pri nas na začetku 19. stoletja. Slabo vreme več zaporednih let je bilo krivo, da so kmetje zelo malo pridelali. Leto [[1816]] je bilo v tem pogledu najslabše. Zima se kar ni hotela posloviti. V mesecu aprilu je bil še tak mraz, kot je običajno v februarju. Tudi maj ni bil veliko boljši. Kmetje zaradi dolgotrajnega deževja polj sploh niso mogli obdelati. Cela področja so ostala prazna in neobdelana. Tam pa, kjer jim je le kaj uspelo posejati, setev zaradi nizkih temperatur in moče ni mogla rasti. Trave, ki so jo kosili za seno, niso mogli posušiti. Ostala je kar na travnikih in zgnila.
 
Zaradi slabe letine po vsej Evropi tudi z uvozom [[Žito|žita]] ni bilo nič bolje. Žito, kolikor ga je bilo sploh naprodaj, pa je bilo tako drago, da je bilo za navadne ljudi veliko predrago.
 
[[Valentin Stanič|Valentin Stanič]] ([[1774]] – [[1847]]), primorski duhovnik in pesnik, je takrat napisal pismo avstrijskemu cesarju [[Franc I. Habsburško-Lotarinški|Francu II.]] ([[1792]] – [[1835]]). V njem je med drugim napisal tudi tele vrstice:
:»''Smo polni nadlog:''
:''Daj kruha nam, Franc!''
:''Če ne pa, o Bog,''
:''brž smrt, da bo konc!''«
 
Stari ljudje so pripovedovali, da je pred Anžicovo hišo v Žabnici obležal zaradi lakote oslabel človek. Kar tam je zaradi izčrpanosti tudi umrl. Ko so ga dvignili, so videli, da je imel polna usta trave, s katero si je skušal potešiti lakoto. Po graščinah in farovžih so skušali ljudem pomagati, kolikor so mogli. Iz ovsene in koruzne moke so kuhali močnik in ga delili najbolj potrebnim. V mnogih krajih so kuhali tako imenovano »''rumfordsko juho''«. Poimenovali so jo po dobrotniku grofu Benjaminu Rumfordu ([[1753]] – [[1814]]) iz [[ZDA]]. Tako juho so kuhali tudi v šempetrski graščini v Stražišču in jo enkrat dnevno delili najbolj potrebnim. V spomin na tiste hude čase so v kapeli svetega Petra, ki stoji na južnem pobočju Šmarjetne gore, shranili korec, s katerim so to juho delili. Na leseni plošči, ki je visela pod korcem, je bil nemško-slovenski dvojezični napis:
:»''V lejtu [[1816]] je bila semla toko nerodovitna, de so revni ludje v lejtu [[1817]] toko stradali, de so po vezh krajih travo in otrobe jedli in od lakote umerli …''«
 
Na tabli je bil tudi natančen popis vseh sestavin, iz katerih so kuhali to juho. Zadnji stavek tega napisa se glasi:
:»''H vezhnimu spominu boshje pravize in boshiga usmilenja nej ta korz tukej vesi.''«
 
Korec in tabla z napisom sta sedaj shranjena v [[Gorenjski muzej|Gorenjskem muzeju]] v Kranju. Obstajajo prizadevanja, da bi se v kapeli svetega Petra namestili kopiji tega korca in table.
 
== Viri ==
Vrstica 159 ⟶ 180:
*Žbontar, [[Zgodovina mesta Kranja|Zgodovina mesta Kranja]] [[1939]];
*[[Enciklopedija Slovenije|Enciklopedija Slovenije]] 6 [[1992]]
*Viri: Mal: Zgodovina slovenskega naroda, 11.zv.
 
== Glej tudi ==