Peter Puščavnik: Razlika med redakcijama

 

'''Peter Puščavnik''' (okrog [[1050]], [[Amiens]], [[Francija]] – [[8. julij]] [[1115]], Neufmoustier ([[Liège]]), [[Belgija]]), poznan tudi kot '''Pierre l'Ermite''', '''Peter the Hermit''', '''Cucu Peter''' in '''Mali Peter''', je bil eden od vodij križarskega pohoda ubogih v [[Prva križarska vojna|prvi križarski vojni]]. Po pripovedovanju sodobnikov je bil majhen in grd in je nosil meniško kuto, čeprav nabrž ni bil niti menih niti duhovnik, bil pa je izjemen in prepričljiv govornik. [[Guibert Nogentski]] ga je opisal takole:

::''Bil je, če se ne motim, iz mesta Amiens, in pravili so, da živi kot puščavnik, oblečen kot menih, nekje v Zgornji [[Galija|Galiji]]. Ko se je odpravil od tam, ne vem čemu, smo ga videli hoditi po mestih in vaseh in pridigati. Obdan je bil z množico ljudi in dobival je ogromno daril in njegovo svetost so tako povzdigovali, da se ne morem spomniti nikogar, ki bi bil deležen večje slave.

 

::''Nosil je volneno srajco s kapuco, preko nje pa plašč brez rokavov. Oboje mu je segalo do gležnjev, noge pa je imel bose. Živel je od vina in rib, kruh pa je jedel bolj poredko, če sploh.''

 

::''Do revežev je bil radodaren in jim razdajal vse, kar je dobil. Spreobračal je prostitutke, jim dajal može in sam poskrbel za njihovo doto. Posegal je v prepire in s svojo avtoriteto dosegal mir in spravo. Karkoli je naredil ali rekel, so imeli za nič manj kot preprokbo in šlo je tako daleč, da so pulili dlako njegove mule in jo hranili kot relikvijo.''''

 

 

Tudi njegova prisotnost na koncilu v Clermontu, ki ga je sklical papež [[Urban II.|Urban II]] novembra [[1095]], je vprašljiva, res pa je, da je po koncilu začel goreče pridigati za križarski pohod v Jeruzalem. Osebna izkušnja s prvega romanja v Jeruzalem je njegovi zgovornosti dala dodatni žar.

 

Kmalu je postal slaven kot prepričljiv pridigar za versko obnovo. Rezultat njegovih pridig je bil Križarski pohod ubogih, ki so tvorili prvi val prvega križarskega pohoda. Med pohodniki so bili moški, ženske in otroci vseh družbenih stanov. Velika večina je bila revna, slabo oborožena in brez vojaškega znanja. Peter sam je vodil eno od petih skupin romarjev. Na pot so odšli aprila [[1096]] iz [[Köln]]a in prispeli v [[Bizanc]] konec avgusta 1096.

V Bizancu so se pridružili skupini [[Valter Sans-Avoir|Valterja Sans-Avoira]], ki se je, poleg Petrove, edina prebila do Bizanca. Cesar je svetoval Petru, naj počaka na prihod vojske plemičev, vendar so bili pohodniki nestrpni in so konec avgusta odpluli čez [[Bospor]] v [[Mala Azija|Malo Azijo]]. Spori v mnogonacionalni vojski med [[Germani]] in [[Italijani]], ki jih je vodil Rainald ter [[Franki]], ki jih je vodil Godfrey Burel, so se vedno bolj zaostrovali in Peter se je zato vrnil v Bizanc. Drugi viri trdijo, da je vojska trpela veliko pomanjkanje in da se je Peter vrnil zaradi obnovitve zalog. Kakor koli že, po njegovem odhodu so [[Seldžuki|Turki Seldžuki]] oktobra 1096 v [[Nikomedija|Nikomediji]] krščansko vojsko popolnoma uničili.