Nesreča raketoplana Challenger: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Burek (pogovor | prispevki)
+
Zupi (pogovor | prispevki)
mBrez povzetka urejanja
Vrstica 3:
'''Nesreča raketoplana Challenger''' je ena najhujših nesreč v zgodovini [[Vesoljski polet|vesoljskih poletov]]. [[Raketoplan Challenger]] je razpadel 73 sekund po izstrelitvi, [[28. januar|28. januarja]] [[1986]]. V nesreči, do katere je prišlo zaradi tehničnih pomankljivosti ter mrzlega vremena ob izstrelitvi, je umrlo vseh sedem članov posadke.
 
Vzrok smrti [[astronavt]]ov je bil najverjetneje udarec sile okoli 200''g'', ko je kabina za potnike treščila v ocean. Sledeča preiskava je pokazala, da rešitev posadke tudi z moderno opremo po razpadu raketoplana ne bi bila mogoča. Kljub temu je [[NASA]] po nesreči za 32 mesecev prekinila polete raketoplanov tipa [[Space Shuttle]], kakršen je bil tudi Challenger. V tem obdobju je podrobno preučila vzroke nesreče in številne spremembe, ki bi omogočile večjo varnost ljudi in opreme.
 
V času pred izstrelitvijo in na sam dan izstrelitve so bile temperature nenavadno nizke, zato so strokovnjaki iz podjetja Thiokol, ki se ukvarja z vzdrževanjem motorjev na trdo gorivo, izrazili zaskrbljenost. Nizke temperature naj bi povzročile krhkost gumijastih tesnil na motorjih, kar bi pomenilo uničenje plovila. Vseeno je padla odločitev, da se izstrelitev izvede.
Mnogo otrok je vzlet in poznejši razpad raketoplana gledalo v živo, saj je bila Christa McAuliffe prva članica projekta [[Učitelji v vesolju]] (''Teachers in Space''). Medijsko je bila nesreča zelo dobro pokrita; po nekaterih podatkih je zanjo že po eni uri vedelo približno 85% [[Američani|američanov]]. Leta 1990 so na podlagi te nesreče posneli [[televizijski film]] ''[[Challenger (TV film)|Challenger]]''.
Vzlet se je začel normalno, vendar so kamere približno eno minuto po vzletu posnele ogenj, ki je izhajal iz desnega motorja na trdo gorivo. Ta ogenj je povzročil visoko temperaturo, ki je uničila povezavo motorja z glavnim tankom in začela taliti steno glavnega tanka. Zaradi tega je motor odpadel in zadel glavni tank, čemur je sledilo izhajanje tekočega vodika in kisika. Plovilo je začelo bočno drseti in je na višini 15 km razpadlo zaradi velikih preobremenitev. Oba motorja na trdo gorivo sta nadaljevala let, zato so ju daljinsko razstrelili.
Kabina s posadko je nadaljevala vzpon do višine približno 20 km, nato pa je začela padati proti oceanu in je po slabih treh minutah dosegla površje.
 
Vzrok smrti [[astronavt]]ov je bil najverjetneje udarec sile okoli 200''g'', ko je kabina s posadko treščila v ocean. Obstaja precejšnja verjetnost, da so bili nekateri člani posadke ob razpadu plovila živi in pri zavesti, saj so kasneje našli tri uporabljene zasilne sisteme za oskrbo z zrakom, ki jih je bilo treba sprožiti ročno.
 
Vzrok smrti [[astronavt]]ov je bil najverjetneje udarec sile okoli 200''g'', ko je kabina za potnike treščila v ocean. Sledeča preiskava je pokazala, da rešitev posadke tudi z moderno opremo po razpadu raketoplana ne bi bila mogoča. Kljub temu je [[NASA]] po nesreči za 32 mesecev prekinila polete raketoplanov tipa [[Space Shuttle]], kakršen je bil tudi Challenger. V tem obdobju je podrobno preučila vzroke nesreče in številne spremembe, ki bi omogočile večjo varnost ljudi in opreme.
 
Mnogo otrok je vzlet in poznejši razpad raketoplana gledalo v živo, saj je bila Christa McAuliffe prva članica projekta [[Učitelji v vesolju]] (''Teachers in Space''). Medijsko je bila nesreča zelo dobro pokrita; po nekaterih podatkih je zanjo že po eni uri vedelo približno 85% [[Američani|američanovAmeričanov]]. Leta 1990 so na podlagi te nesreče posneli [[televizijski film]] ''[[Challenger (TV film)|Challenger]]''.
 
== [[STS-51-L]] ==