Arijanstvo: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
TadejM (pogovor | prispevki)
m - prestavitev Arianizem na Arijanizem čez preusmeritev: po SP
TadejM (pogovor | prispevki)
slog; odstranil sporni stavek
Vrstica 1:
'''ArianízemArijanízem''' (tudi '''arijanizemarianízem''') je [[krščanstvo|krščanski]] verski nauk škofa [[Arij|Arija]] iz Aleksandrije. Večina kristjanov je ta nauk zavrgla kot krivo vero - [[herezija|herezijo]].
 
ArianizemArijanizem se je začel širiti ob koncu 3. in v začetku 4. stoletja. ArianizemArijanizem je bil eden od prvih večjih doktrinarnih sporov v krščanstvu. Glavne ideje arianizmaarijanizma so naslednje:
*Samo [[Bog Oče]] je res [[Bog]]: vsemogočen, neustvarjen in večen.
*[[Jezus Kristus]] ni istega bistva z Očetom in zato ni pravi Bog. Če ga imenujemo [[Bog Sin]], je to mišljeno le v metaforičnem pomenu.
Vrstica 7:
*Ker Jezus ni pravi Bog, je zmotno imenovati [[Devica Marija|Marijo]] »mati Božja«.
 
Arijev nauk so najprej obsodili na lokalni sinodi v [[Aleksandrija|Aleksandriji]] leta [[321]]. Ker to ni ustavilo njegovega širjenja, je cesar [[Konstantin I. Veliki]] leta [[325]] sklical [[Prvi nicejski koncil|Prvi nicejski]] [[ekumenski koncil|koncil]], kjer so arianizemarijanizem obsodili kot krivoverstvo. Na koncilu so ravno zaradi Arija zelo natančno definirali stališča uradnega krščanstva in sprejeli nicejsko veroizpoved. Cesar je po koncilu začel s preganjanjem arianizmaarijanizma in s sežiganjem Arijevih del. Arija so izobčili iz Cerkve in izgnali, a se je pozneje vrnil v Carigrad, kjer je užival podporo [[Evzebij Nikomedijski|Evzebija Nikomedijskega]]. Po njem se pristaši arianizmaarijanizma imenujejo tudi '''evzebijci'''. Glavni Arijev nasprotnik v tem času je bil [[Atanazij]] iz Aleksandrije, ki je izoblikoval tudi Atanazijevo veroizpoved.
 
Ker so bili nekateri poznejši cesarji (zlasti [[Konstancij II.]]) bolj naklonjeni arianizmuarijanizmu, je ta nauk spet pridobil na veljavi. Zato je cesar [[Teodozij I.]] leta [[381]] sklical [[Prvi carigrajski koncil|Prvi carigrajski]] [[ekumenski koncil|koncil]]. Na tem koncilu so zbrani škofje spet obsodili arianizemarijanizem in sprejeli
[[nicejsko-carigrajska veroizpoved|nicejsko-carigrajsko veroizpoved]], ki zajema stališča uradne Cerkve o naravi Boga in Jezusa Kristusa: Jezus je pravi Bog in pravi človek, je enega bistva z Očetom in zato je v resnici [[Bog Sin]]. Nasprotniki arianizmaarijanizma so poudarjali [[Sveta Trojica (troedini Bog)|troedinost Boga]], zato so se imenovali tudi '''trinitarci''' ali '''trinitarianci''' (Trinitas = Trojica).
 
V tem času se je arianizemarijanizem razdelil na tri glavne struje:
*strogi arianci so trdili, da Jezus ni niti podobnega bistva z Očetom,
*semiarianci so trdili, da Jezus ni istega pač pa podobnega bistva z Očetom,
*pnevmatomahi (borci proti Duhu - grško: {{jezik-el2|πνευμα}} [pnevma] = duh; {{jezik-el2|μαχια}} [mahia] = boj) pa so trdili, da niti [[Sveti Duh]] ni pravi Bog in da ni istega bistva z Očetom.
 
Kljub obsodbam in prepovedim se je arianizemarijanizem obdržal še dolgo. V zgodnjem srednjem veku se je širil zlasti med germanskimi plemeni ([[Ostrogoti]], [[Vizigoti]], [[Burgundci]], [[Langobardi]] in [[Vandali]]) in še posebej med plemstvom.
ArianizemArijanizem je v glavnem ponehal do konca 7. stoletja.
 
== Zunanje povezave ==
{{wikislovar|arianizemarijanizem}}
 
[[Kategorija:ArianizemArijanizem| ]]
[[Kategorija:Antika]]
[[Kategorija:KršanskeKrščanske denominacije]]
 
[[ar:أريانية]]