Žuželčje krilo: Razlika med redakcijama

Sposobnost letenja, ki ga žuželkam omogočajo krila, je omogočila žuželkam, da so poselile skoraj ves svet in bistveno prispevala k uspešnosti te živalske skupine. Hitrost in gibčnost v zraku jim daje sposobnost natančne kontrole gibanja in do določene mere tudi oblike kril. Gibanje kril omogočajo obsežne letalne [[mišica|mišice]] v oprsju, ki so pri mnogih žuželkah eden glavnih porabnikov [[energija|energije]] v telesu. Pri večini žuželk se ne pripenjajo neposredno na bazo kril, temveč na zgornji del [[kutikula|kutikule]] (notum). Ob skrčenju deformirajo kutikulo, ta pa premakne krila, ki izraščajoso izvpeta njevanjo. Glavno delo opravljajo mišice, ki deformirajo kutikulo navzdol, kar povzroči zamah krila navzgor. Za zamah navzdol so namenjene mišice, ki deformirajo kutikulo od spredaj nazaj, del [[delo|dela]] pa opravi tudi elastičnost kutikule, ki se po zamahu navzgor vrne v prvotno obliko. Žuželke s takim (posrednim) mehanizmom letenja združujemo v skupino Neoptera ("moderne krilate žuželke"). Pri [[Kačji pastirji|kačjih pastirjih]] in enodnevnicah pa se letalne mišice pripenjajo neposredno na bazo kril, ki so gibljvo vpeta v kutikulo, in po principu tečaja premikajo krilo podobno kot veslač premika [[veslo]]. Po tej lastnosti redova združujemo v skupino Palaeoptera ("staromodne krilate žuželke"). Neposredna omišičenost kril jim omogoča neodvisno premikanje vsakega krila posebej, na račun česar lahko kačji pastirji v zraku izvajajo neverjetne akrobacije.