Slovenska abecedna vojna: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 1:
{{slog[[Naslov povezave]]}}
JERNEJ KOPITAR
[[Jernej Kopitar]] je bil slovenski jezikoslovec, ki se je rodil 21. avgusta 1780 v Repnjah pri Vodicah, umrl pa je 11. avgust 1844, Dunaj, Avstrija.
Po končani gimnaziji v [[Ljubljani]] je postal učitelj v Zoisovi hiši, nato njegov tajnik in knjižničar. Leta 1808 je odšel na [[Dunaj]] študirat pravo in se posvetil raziskovanju slovanskih jezikov. Zaposlil se je kot knjižničar v dunajski dvorski knjižnici in sčasoma postal njen ravnatelj in [[cenzor]] za slovanske in novogrške knjige.
Med evropskimi jezikoslovci je bil cenjen [[znanstvenik]] in [[mislec]]. Leta 1808 je izdal [[Slovnico]] slovanskega jezika na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem, ki velja za prvo znanstveno slovnico slovenskega jezika. V delu [[Glagolita Clozianus]](1836) je objavil [[Brižinske spomenike]] s prevodom in komentarji. V uvodu je razložil t.i. panonsko teorijo o nastanku stare cerkvene slovanščine, vendar je znanstvena stroka teorijo pozneje ovrgla.
Usmerjal je delo svoje in nekoliko mlajše generacije, ki se je ukvarjala s slovarskim in slovničnim delom, šolskimi učbeniki, sestavljanjem prenovljenega črkopisa in z zbiranjem ljudskega slovstva. Zaradi njegovih prizadevanj je leta 1817 na [[ljubljanskem liceju]] nastala stolica za [[slovenščino]].
Zahteval je enoten [[knjižni jezik]] za vse Slovence in pozival k reformi pisave. Po njegovih nazorih naj bi pesniški jezik temeljil na kmečki govorici. Slovenščina naj bi bila za preproste in neizobražene ljudi, izobraženci pa naj bi uporabljali [[nemščino]] ali "ilirščino" (t.j. hrvaščino). Vuku Karadžiću je pomagal pri ustvarjanju srbskega knjižnega jezika, temelječega na govorici ljudstva.
Po letu 1830, zlasti po abecedni vojni in odkritem spopadu s Čopovim in Prešernovim krogom, je začel njegov vpliv plahneti. Na znanstvenem področju sta Kopitarjeve ideje ohranjala [[Metelko]] in [[Miklošič]].
[[MATIJA ČOP]]
Rojen je bil v Poharjevi hiši v središču [[Žirovnice]]kmečkim staršem. Nižjo in srednjo šolo je obiskoval v Ljubljani, nato pa je v [[Ljubljani]] in na Dunaju tri leta študiral filozofijo. Leta 1817 se je z Dunaja vrnil v [[Ljubljano]] in bil do leta 1820 bogoslovec. Nato je postal gimnazijski profesor na Reki (1820-1822) in v Lvovu (1822-1827), kjer je bil zadnji dve leti tudi profesorski [[pripravnik]] na [[univerzi]].
Po vrnitvi v Ljubljano se je zopet moral zadovoljiti z mestom gimnazijskega profesorja, leta 1828 pa je sprejel tudi mesto licejskega knjižničarja. Po letu 1831 je opravljal le to službo.
Leta 1835 je [[Matija Čop]] tragično umrl med kopanjem v reki [[Savi]]. Prijatelj [[France Prešeren]] mu je posvetil pesnitev [[Krst pri Savici]], [[elegijo V Spomin Matije Čopa]] in mu zložil nagrobni napis.
Matija Čop je bil najbolj izobražen Slovenec svojega časa. Znal je 19 jezikov in bil splošno odlično razgledan, spoznal se je na klasično, srednjeveško, renesančno in baročno književnost, sledil pa je tudi tedanji evropski romantični književnosti. Po svojih nazorih je bil romantik, ki se je zavzemal za skladnost vsebine in oblike v književnosti (romantična klasika).
S temi značilnostmi je vplival na svoje prijatelje in znance, še posebej na Franceta Prešerna, ki se je pod Čopovim vodstvom usmeril v uporabo romanskih pesniških oblik in v romantično klasiko.
Čop je bil v času nastajanja Krajnske čbelice cenzor, zato je zbornik lahko delno varoval pred njegovimi nasprotniki, posebno Jernejem Kopitarjem. Z obširnim spisom v nemščini Slovenska abecedna vojna (Slowenischer ABC-Krieg) je leta 1833 posegel tudi v črkarsko pravdo. Zavzemal se je za visoko slovensko književnost, namenjeno izobražencem in zavračal mnenja, da je slovenščina primerna le za nižji sloj.
VLOGA KOPITARJA IN ČOPA V ROMANTIKI
Kopitar in Čop nista bila pesnika ali pisatelja. Bila sta najbolj izobražena človeka svojega časa na slovenskem. Na razvoj sta vplivala predvsem s svojimi dejanji, deli in mislimi. V skoraj vsem sta si nasprotovala. Njun odnos se je še bolj zaostril potem, ko se je Čop tesneje povezal s krogom okoli [[Kranjske čbelice]], predvsem pa s Prešernom. Med drugim je postal tudi zagovornik glasila ter Prešernovih [[poezij]]
<gallery>
Slika:M63.jpg|Napis1
Slika:Mona Lisa.jpg|Napis2
</gallery>
<gallery>
Slika:M63.jpg|Napis1
Slika:Mona Lisa.jpg|Napis2
</gallery>. V njunem odnosu je dokončno počilo potem, ko sta se vključila v abecedno vojno, Čop kot zagovornik stare pisave, Kopitar kot privrženec za novo pisavo.
ABECEDNA VOJNA
| |||