Slovenska abecedna vojna: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
slog |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 1:
JERNEJ KOPITAR
Jernej Kopitar je bil slovenski jezikoslovec, ki se je rodil 21. avgusta 1780 v Repnjah pri Vodicah, umrl pa je 11. avgust 1844, Dunaj, Avstrija.
Po končani gimnaziji v Ljubljani je postal učitelj v Zoisovi hiši, nato njegov tajnik in knjižničar. Leta 1808 je odšel na Dunaj študirat pravo in se posvetil raziskovanju slovanskih jezikov. Zaposlil se je kot knjižničar v dunajski dvorski knjižnici in sčasoma postal njen ravnatelj in cenzor za slovanske in novogrške knjige.
Med evropskimi jezikoslovci je bil cenjen znanstvenik in mislec. Leta 1808 je izdal Slovnico slovanskega jezika na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem, ki velja za prvo znanstveno slovnico slovenskega jezika. V delu Glagolita Clozianus (1836) je objavil Brižinske spomenike s prevodom in komentarji. V uvodu je razložil t.i. panonsko teorijo o nastanku stare cerkvene slovanščine, vendar je znanstvena stroka teorijo pozneje ovrgla.
Usmerjal je delo svoje in nekoliko mlajše generacije, ki se je ukvarjala s slovarskim in slovničnim delom, šolskimi učbeniki, sestavljanjem prenovljenega črkopisa in z zbiranjem ljudskega slovstva. Zaradi njegovih prizadevanj je leta 1817 na ljubljanskem liceju nastala stolica za slovenščino.
Zahteval je enoten knjižni jezik za vse Slovence in pozival k reformi pisave. Po njegovih nazorih naj bi pesniški jezik temeljil na kmečki govorici. Slovenščina naj bi bila za preproste in neizobražene ljudi, izobraženci pa naj bi uporabljali nemščino ali "ilirščino" (t.j. hrvaščino). Vuku Karadžiću je pomagal pri ustvarjanju srbskega knjižnega jezika, temelječega na govorici ljudstva.
Po letu 1830, zlasti po abecedni vojni in odkritem spopadu s Čopovim in Prešernovim krogom, je začel njegov vpliv plahneti. Na znanstvenem področju sta Kopitarjeve ideje ohranjala Metelko in Miklošič.
MATIJA ČOP
Rojen je bil v Poharjevi hiši v središču Žirovnice kmečkim staršem. Nižjo in srednjo šolo je obiskoval v Ljubljani, nato pa je v Ljubljani in na Dunaju tri leta študiral filozofijo. Leta 1817 se je z Dunaja vrnil v Ljubljano in bil do leta 1820 bogoslovec. Nato je postal gimnazijski profesor na Reki (1820-1822) in v Lvovu (1822-1827), kjer je bil zadnji dve leti tudi profesorski pripravnik na univerzi.Po vrnitvi v Ljubljano se je zopet moral zadovoljiti z mestom gimnazijskega profesorja, leta 1828 pa je sprejel tudi mesto licejskega knjižničarja. Po letu 1831 je opravljal le to službo.
Leta 1835 je Matija Čop tragično umrl med kopanjem v reki Savi. Prijatelj France Prešeren mu je posvetil pesnitev Krst pri Savici, elegijo V Spomin Matije Čopa in mu zložil nagrobni napis.
Matija Čop je bil najbolj izobražen Slovenec svojega časa. Znal je 19 jezikov in bil splošno odlično razgledan, spoznal se je na klasično, srednjeveško, renesančno in baročno književnost, sledil pa je tudi tedanji evropski romantični književnosti. Po svojih nazorih je bil romantik, ki se je zavzemal za skladnost vsebine in oblike v književnosti (romantična klasika).
S temi značilnostmi je vplival na svoje prijatelje in znance, še posebej na Franceta Prešerna, ki se je pod Čopovim vodstvom usmeril v uporabo romanskih pesniških oblik in v romantično klasiko.
Čop je bil v času nastajanja Krajnske čbelice cenzor, zato je zbornik lahko delno varoval pred njegovimi nasprotniki, posebno Jernejem Kopitarjem. Z obširnim spisom v nemščini Slovenska abecedna vojna (Slowenischer ABC-Krieg) je leta 1833 posegel tudi v črkarsko pravdo. Zavzemal se je za visoko slovensko književnost, namenjeno izobražencem in zavračal mnenja, da je slovenščina primerna le za nižji sloj.
Vloga Kopitarja in Čopa v obdobju romantike
Kopitar in Čop nista bila pesnika ali pisatelja. Bila sta najbolj izobražena človeka svojega časa na slovenskem. Na razvoj sta vplivala predvsem s svojimi dejanji, deli in mislimi. V skoraj vsem sta si nasprotovala. Njun odnos se je še bolj zaostril potem, ko se je Čop tesneje povezal s krogom okoli Kranjske čbelice, predvsem pa s Prešernom. Med drugim je postal tudi zagovornik glasila ter Prešernovih poezij. V njunem odnosu je dokončno počilo potem, ko sta se vključila v abecedno vojno, Čop kot zagovornik stare pisave, Kopitar kot privrženec za novo pisavo.
ABECEDNA VOJNA
Abecedna vojna je bila črkopisna, jezikoslovna in kulturno-literarna polemika, ki je potekala med leti 1831 – 1833. To je bil boj med dvema strujama, ki sta v začetku 19. stoletja zagovarjali vsaka svojo pisavo.
Potekala je med zagovorniki in nasprotniki metelčice, nove pisave, s katero je poskusil Franc Metelko, ki je bil Kopitarjev učenec, nadomestiti do tedaj veljavno bohoričico.
Potrebo po novi pisavi so uvideli tudi Marko Pohlin, O. Gutsman in Valentin Vodnik, najmočneje pa jo je poudaril prav Jernej Kopitar v svoji slovnici leta 1809, kjer je terjal za Slovence in Slovane sploh popoln in razumen črkopis, ki bi 20 črkam latinice dodal še 9 novih. Nanj se je po Petru Danjku, ki je leta 1824 predložil svoj črkopis, oprl Franc Metelko s svojo slovnico.V njej je latinico dopolnil s cirilskimi črkami tako, da bi vsak glas imel svoj posebni znak.
Tako sta nastali dve novi pisavi, metelčica ( Franc Metelko ) in dančica ( Peter Danjko ), obe pa je močno zagovarjal Jernej Kopitar. Boj zoper metelčico se je začel leta 1831, potem ko je Metelko izdal slovnico v novi šolski izdaji. Šele takrat se v boj proti novi pisavi umešata najprej France Prešeren, takoj za njim pa tudi Matija Čop.
Potek abecedne vojne
Tedanji mlajši rod je želel svoja romantična načela želel izražati ne samo v znanosti temveč tudi v poeziji. Po Vodnikovi smrti nismo imeli Slovenci nobenega časopisa ali pesniškega zbornika, v katerem bi lahko slovenski pesniki in pisatelji pisali svoja dela. Prav zato se želeli mladi ( Janez Cigler, Ignacij Holzpfel, Frančišek Andriolli ) ustvariti nov časopis. Že leta 1824 so začeli z literarno-znanstvenim slovenskim listom Slavinja, vendar za njegovo izhajanje niso dobili potrebnega dovoljenja. Nato so se mladi pesniki leta 1830 združili okrog Matije Čopa in Franceta Prešerna ter pod uredništvom Mihe Kastelca začeli izdajati pesniški zbornik Kranjska čbelica. Zadela je na precejšen odpor Kopitarja, ki je bil v tistem času navdušen le za srbsko poezijo zaradi tesnega sodelovanja z Vukom Karadžičem. Tako sta trčila nazor mladih in starih, ki so imeli v svojih rokah cenzuro, drug ob drugega.
V Ljubljani je bil revizor knjig janzenist Pavšek, na Dunaju pa je cenzorske posle opravljal Jernej Kopitar. V tistem času Prešeren izda dialoško satiro Novo pisarijo s katero je osmešil tedanje prevladujoče pojmovanje, naj bo poezija poučna, utilitarna in tudi poglavitne zagovornike takšnega mišljenja predvsem Kopitarja. Pravi boj z le-tem se je začel leta 1833, ko je Matija Čop, duhovni vodja Čbelice, napadel metelčico. In tako se je vnel abecedni boj, ki ga je sprožil že prej sam Kopitar s tem, ko je izdal slovnico. Kopitar je zagovarjal načelo naj vsakemu glasu ustreza ena sama črka, brez kakršnih koli znamenj, kar pomeni, da bi latinski abecedi bilo potrebno dodati za slovenske glasove le nekaj novih črk, ki jih latinica nima. Te naloge se je tudi lotil skupaj z Dobrovskim, začetnikom slavistične vede. Lotili so se je še nekateri drugi predvsem janzenistiin Metelko. Tej so segli še na druga področja. Nasprotnikom, ki so se bojevali proti nepraktični, okorni in grdi metelčici, so prisojali nečedne namene in jih dolžili, da je njihov boj naperjen proti duhovščini in veri.
Februarja 1833 je v tedniku Illyrisches Blatt ( Ilirski list) izšel Čopov nemški prevod kritike, ki jo je napisal češki pesnik Čelakovsky o prvih treh zvezkih Čbelice. Da bi Čop vse skupaj še malo zagrenil je dodal še nekatere svoje dostavke o neprikladnosti metelčice. Zatem je Čop napisal še več člankov z naslovom Slowenischer ABC-Krieg (slovenska abecedna vojska) kot odgovor nasprotnikom. Odgovarjali so mu Metelko in drugi, med njimi je bil tudi Kopitar. Vse članke je Čop zbral v nemški knjižici Nuovo discacciamento di lettere inutili (Novo preganjanje nekoristnih črk).
Čop je v svojih člankih o metelčici zastopal stališče,naj slovenski črkopis upošteva splošne značilnosti slovenskega jezika in ne samo posebnosti enega narečja. In prav to je s svojimi znanstveno utemeljenimi spisi tudi dosegel. Metelčica je bila prepovedana, še naprej je ostala v uporabi bohoričica, zatem pa jo je zamenjala gajica.
| |||